Zmeda v mestu

O smotrnosti zaprtja Slovenske ceste ima vsakdo svoje mnenje. Mesto je pač polno urbanistov.

Objavljeno
23. september 2013 20.29
Nina Krajčinović, Ljubljana
Nina Krajčinović, Ljubljana
»Vključno s preurejanjem Slovenske ceste bodo nastale tudi spremembe prometnega režima na Slovenski in Dunajski cesti do Linhartove ulice. Tam bosta uvedena rumena pasova do središča mesta. Enako bo veljajo tudi za Celovško cesto do Drenikove ceste. Tam bo imel javni prevoz – se pravi avtobus in taksi – prednost.«

Tako je prejšnji torek na tiskovni konferenci ljubljanski župan Zoran Janković javnost obvestil o dodatnih prometnih ukrepih, ki so (ali še bodo) v mesto prišli z zaprtjem Slovenske ceste. »Prosil bi vas, da v naslovih poudarjate, naj ljudje upoštevajo navodila,« je navzoče novinarje še pozval župan.

Tudi če spregledamo dejstvo, da je bila njegova informacija le delno pravilna – rumeni pas na Celovški je namreč zarisan do Litostrojske ceste, na Dunajski pa bo, so potrdili na občini, potekal do Samove ulice pri Plečnikovem stadionu –, ne moremo mimo strašne površnosti pri obveščanju. Rumeni pasovi so namreč, vsaj tako se zdi, zeleno luč očitno dobili v zadnjem trenutku, razlog za hitro odločitev pa je, kot je neuradno komentiral že eden od urbanističnih strokovnjakov, »misterij«.

Zakaj so se torej v zadnjem trenutku sploh odločili za takšen ukrep, zakaj so ga začeli izvajati na vrat na nos ter zakaj o tem niso jasno in pregledno obvestili javnosti, so torej utemeljena vprašanja. Nanje za zdaj še nimamo odgovorov, najverjetneje zato, ker jih nimajo niti na občini. Vsaj takšnih ne, ki bi jih lahko ponudili javnosti.

Napake so del življenja, jasno. A pri takšni spremembi, ki je mesto doletela pretekli teden, bi morali biti na občini prekleto previdni. O smotrnosti zaprtja Slovenske ceste ima vsakdo, tako nekako kot pri tem, ali bi moral Maljković proti Franciji bolj izkoristiti Joksimovića ali ne, svoje mnenje. Mesto je pač polno šank selektorjev in urbanistov ob prostem času. A to še ne pomeni, da si občina za vsako ceno lahko privošči »šalabajzerstvo«, kakršnega si je pretekli teden.

Tudi če je ideja torej dobra – in osebno mislim, da je –, jo je treba izvesti pravilno in ob pravem času. Predvsem pa po korakih, ki bi jim lahko sledila tudi javnost. Verjamem, da župan hoče držati dane obljube in da njegovo županovanje že baše čas, a z glavo skozi zid ne bo šlo. »Stopi na žogo,« je nasvet, ki sem ga v maternem jeziku svojega očeta poslušala vse svoje otroštvo, in to je tudi nasvet, ki bi ga v tem primeru morala upoštevati župan in občina. Ustavi žogo, premisli, poglej in šele potem nadaljuj igro. Predvsem pa to, kam boš žogo podal, nakaži soigralcem. Vse skupaj je namreč vse bolj videti kot občinska solo akcija kot ekipna igra.

In tako se po vsej evforiji in ekipnem duhu, ki se v teh dneh – sicer res samo še z nohtki – drži Slovencev in Slovenk, res ne gre igrati.