Zmedeni Zahod

Da Zahod sploh nima na razpolago sredstev za vpliv na revolucionarno vrenje v Magrebu in na Bližnjem vzhodu, je bilo še posebno očitno. »Manifestacija zbeganosti,« je o münchenski varnostni konferenci zapisal Stefan Kornelius v Süddeutsche Zeitung. Poskus nekakšne modernizacije islamskega sveta je doživel polom, najpozneje v Iraku in Afganistanu. S šokom, ki je spremljal dogajanje v Egiptu, sta se razkrila napačna strategija do sosedstva onstran Sredozemlja in pomanjkljivo razumevanje regije. Sistem, ki je stavil na karto Mubaraka in drugih samodržcev kot jamstvu za stabilnost, se nezadržno lomi. Nihče ne more vedeti, kaj bo. Je po padcu avtoritarnega sekularnega režima res neizogiben korak v smeri teokracije?

Iz bavarskega glavnega mesta ni bilo poslano nobeno novo sporočilo. Govorjenje o urejeni tranziciji od ancien regima do krasnega novega sveta arabske demokracije je postalo mantra nastopajočih na čelu s kanclerko Angelo Merkel in ameriško državno sekretarko Hillary Clinton. To je edina pot, ki bi v očeh Zahoda preprečila uresničitev črnega scenarija – kaosa in nenadziranega širjenja požara po celotni regiji. Zagotavljanje stabilnosti, povezano tudi z varnostnim položajem Izraela in nafto, ima spet prednost pred zahtevami demonstrantov s kairskega Trga osvoboditve, ki se hočejo nemudoma znebiti osovraženega sistema.

Razen meglenih obljub o spodbudah na poti v demokracijo ni bilo znamenj tega, kako naj bi Zahod pomagal nasprotnikom režima. Čeprav so ponavljali, da do Egipčanov ne bi smeli biti pokroviteljski in jim svetovati, kaj naj delajo, so bila sporočila Merklove, Clintonove in drugih prav takšna. Nasveti kanclerke, ki je s svojimi izkušnjami po padcu Vzhodne Nemčije pojasnjevala, da v Egiptu ne bi smeli brezglavo hiteti na svobodne volitve, je bila eden od takšnih domislic. Tudi argumentacija generalnega sekretarja Nata Andersa Fogha Rasmussena, ki je z dogodki v Egiptu in z njimi povezanimi tektonski premiki v svetu utemeljeval pričakovanje, naj evropske države povečajo naložbe v obrambo (orožje), bi težko imenovali drugače.
Kakšna zmeda vlada, je bilo še najbolj očitno ob videonastopu posebnega odposlanca Baracka Obame v Egiptu Franka Wisnerja, ki je brez zadržkov govoril o sodelovanju zaslužnega ameriškega prijatelja Mubaraka v egipčanski tranziciji. Nato je uradni Washington neprepričljivo pojasnjeval, da je Wisner udeležencem konference predstavljal osebna stališča. Da je Obamov odposlanec takoj po vrnitvi s pogovorov z egipčanskim vrhom v Kairu pred udeleženci ključne čezatlantske konference govoril le v lastnem imenu!? Ne glede na zaplet z Wisnerjem je bilo sporočilo drugih govornikov dovolj nedvoumno: občudujemo demonstrante na Tahrirju, a z moralnimi dilemami se raje ne bomo ukvarjali.

V mednarodnih odnosih pač niso vodilo le demokracija in človekove pravice, ampak velikokrat predvsem goli interesi in stabilnost. V takšni Realpolitik je ne glede na opevane vrednote in človekove pravice sodelovanje z nedemokratičnimi režimi neizogibno. Ali kdo od moralistov z Zahoda razmišlja, da bi na politiko do Pekinga vplivalo kitajsko ravnanje z nasprotniki oblasti in zatiranje svoboščin? Kljub temu je posebno grenko, da je bil demokratični duh vstaje predolgo v senci drugih interesov in da od demokratično razvitega sveta še niso dobili drugega kot pokroviteljskega nasveta, naj bodo potrpežljivi. Tak Zahod na nemirnih arabskih ulicah gotovo ne more imeti ne verodostojnosti ne vpliva.