Znova na začetek

Upali smo, da se nam obeta stoletje, v katerem fantom ne bo treba služiti vojaškega roka, v katerem največja proračunska postavka ne bodo stroški za obrambo, v katerem bomo razpravljali o novi sociali, ne pa o tretji svetovni vojni ... In zdaj je vse to pod severnokorejskim vprašajem.

Evropa se ne more več slepiti s tem, da je od njenega srca do Pjongjanga varnih osem tisoč kilometrov. Precej bolj kot geografija je danes pomembna ekonomija. In ker so strokovnjaki na Daljnem vzhodu že začeli preračunavati, koliko bi domnevni oboroženi spopad na Korejskem polotoku stal posamične gospodarske panoge, bi bilo tudi za Evropejce pametneje, da se tudi sami lotijo ugotavljanja tega, kaj lahko pričakujejo v primeru ognjenega scenarija.

Zanimivo je, da Severno Korejo z vseh strani obdajajo velike sile: Kitajska, Japonska in Južna Koreja. Kot da bi se mednje ugnezdila zato, da bi nasprotovala globalnemu absurdu vse večjega bogastva in vse hujše revščine. Je pa tudi tik pred vzhodnimi vrati Rusije, kot da bi ji pripovedovala vsebino posodobljenega romana Vojna in mir in jo prosila, naj ji pomaga Zahodu pojasniti, da nima nikakršnega smisla poskušati izvesti atentat na majhnega ekscentričnega voditelja. Problem bi ostal, čeprav bi se glava skotalila z njegovih ramen. In čeprav gre za eno najbolj revnih držav sveta, bi bil prav zaradi takšnega zemljepisnega položaja oboroženi napad nanjo izjemno drag. Trpelo bi prevažanje blaga, in to tako prek morja (devet od desetih največjih kontejnerskih terminalov na svetu je v Aziji) kot po zraku. Ko bi postalo negotovo, ali je mogoče, denimo, sestavne dele za iphone ali avtomobile nemoteno dostavljati v kitajske tovarne, bi vse postalo veliko dražje. Ko se poceni človeško življenje, se cene vsega izmuznejo nadzoru tržnega ravnovesja.

Že dolga leta se preračunava, koliko bi nova korejska vojna stala globalno gospodarstvo, a velike sile so to vprašanje postavile ekonomistom, ne humanistom. Bolj jih je zanimalo, koliko bi oboroženi spopad stal letos in koliko prihodnje leto. In ali ga je smiselno prelagati, ko pa preprosti izračuni kažejo, da bodo finančne izgube sčasoma vse večje.
Prav vsakič se enako zgrozimo, ko vidimo, da v tem izračunu človeška življenja niso na prvem mestu, a tako je to na ravni geostrateškega odločanja. Vsi smo samo številke. In na koncu nam ne preostane nič drugega, kot da se sprijaznimo z oceno, da bi spopad s Severno Korejo stal celo do 50 odstotkov njenega bruto domačega proizvoda, nato pa bi se tudi globalna ekonomija zmanjšala za okoli en odstotek.

Hkrati bi Evropo vojna na Daljnem vzhodu stala tudi dragocen del njene prihodnosti. Razmišljali smo o tem, da se bo namesto v vojsko več vlagalo v izobraževanje in socialo. Upali smo, da se bodo države kljub vsemu prebudile iz merkantilistične more in se znova malce bolj posvetile kulturi in umetnosti. S pokvarjenimi odnosi z Ameriko in bojnimi bobni na Daljnem vzhodu je povsem jasno, da se bo morala tudi Evropa bolje oborožiti.

In vse dokler ne bo vzpostavila nove varnostne samozavesti, najbrž ne bomo mogli živeti tako, kot smo upali, da bomo živeli. Vračamo se na začetek poti. Morda bomo v drugem poskusu uresničitve evropskih sanj dojeli, da globalizacija nima dobre alternative. Ostaja le slab izračun.