Žrtve krščanskodemokratske prvakinje Angele Merkel

Nemška krščanskodemokratska prvakinja Angela Merkel je za svojo četrto vlado in tretjo veliko koalicijo s socialdemokrati žrtvovala toliko, da nekateri krščanski demokrati vidijo celo konec CDU kot ljudske stranke. Kanclerka seveda ni imela veliko izbire, saj so ji po propadu pogajanj z liberalci in zelenimi za vladne partnerje ostali le socialdemokrati, ministrsko velikodušnost do sestrske CSU pa je mogoče razložiti s strahom pred jesenskimi volitvami na Bavarskem ter še večjim vzponom nacionalistične Alternative za Nemčijo, že zdaj tretje največje stranke v bundestagu.

Druga teorija je, da želi Angela Merkel zaščititi svojo politično dediščino po udarcu, ki ji ga je zadala zadnja begunska kriza. Med oblikovanjem nove vlade je kot mimogrede obračunala s svojimi najostrejšimi kritiki ter se obdala z lojalnimi kadri, kot so Peter Altmaier, Ursula von der Leyen in Julia Klöckner. A kanclerka tudi dovoljuje, da bo dosedanjega zunanjega ministra Sigmarja Gabriela zamenjal Martin Schulz, ki je kot socialdemokratski kanclerski kandidat nanjo zlival golide gnoja.

Pri tem gre morda res za samostojno odločitev vodstva SPD, a nekdanjemu predsedniku evropskega parlamenta tudi ne očitajo tako proruskih stališč kot Gabrielu. Tudi Angela Merkel bo še naprej iskala modus vivendi z jedrsko supersilo v neposredni evropski soseščini, a je zanjo najboljša stava za nemško varnost in prihodnost demokratične Evrope tisto, kar še ostaja od starih zahodnih zavezništev. Nekaterim od njih ne bi nasprotoval niti Gabriel in še posebej ne zavezništvu s Francijo, a so njegovi poudarki vseeno drugačni od Schulzevih.

Gre tudi za vse bolj pereče vprašanje skrajne desnice v Evropi. Francoski predsednik Emmanuel Macron je doma porazil svoje proruske nacionaliste, več parlamentarcev nemške AfD pa se je pred kratkim protestno odpravilo na Krim, katerega aneksija je bila za kanclerko Merklovo kršitev mednarodnega prava. To se dogaja v času, ko v Evropi z brexitom, zmago poljskih konservativcev ... glave dvigajo tudi drugi nacionalizmi, nekateri od njih vse bolj uperjeni proti Nemčiji, z Donaldom Trumpom v Beli hiši pa se oddaljuje tradicionalna varnostna zaveznica ZDA. Trump celo napada same temelje nemškega gospodarskega vzpona in Nemčija bolj kot kdaj prej potrebuje iskrene prijatelje.

A se kritiki sprašujejo, ali ne bo nova vlada z radodarnostjo na vseh koncih in krajih zdaj sama obremenila svojega gospodarstva in s tem tistega, kar jo je najbolj odlikovalo po drugi svetovni vojni. Schulz je med predvolilno kampanjo obljubljal tudi obračun z dediščino socialdemokratskega kanclerja Gerharda Schröderja, očeta tržnih reform, ki so ob uvedbi skupne evropske valute tedanjo evropsko bolnico Nemčijo ponovno postavile na gospodarske noge. »Tovariša šefov« so spodmaknili v lastni SPD in predvsem zato je lahko krščanska demokratka Merklova na temeljih njegove Agende 2010 sploh gradila svoje uspehe. Bi zdaj Nemčija spet potrebovala strukturne reforme ali pa je prav, da ob zori digitalizacije in robotizacije povečuje blaginjo lastnega prebivalstva? Na odgovor najbrž ne bo treba dolgo čakati.