Župani boljši od poslancev

Slovenska politika se največ časa ukvarja sama s seboj. Če ne bi imela sebe, bi ji bilo dolgčas. Uporabne razprave o učinkovitosti politike je razmeroma malo. In še takrat je usmerjena predvsem v dve skrajnosti: bodisi v patetično samohvalo in nastopaštvo, ki pride do izraza predvsem pred različnimi volitvami ali referendumi (najmanj enkrat na leto), bodisi v drugo skrajnost – kriminaliziranje vsega, kar počnejo nasprotniki. Iz razpoložljivega političnega diskurza si lahko površen opazovalec ustvari napačen vtis, da imamo v Sloveniji precejšnje število supermanov, ki imajo samo to smolo, da živijo ob podobno velikem številu kriminalcev.

Ukvarjanje politike same s seboj je seveda nujno. Še zlasti v tako nizkoproduktivnem okolju, kakršno je slovenski politični prostor. Medtem ko se zadnjih deset let način delovanja državne politike ni spremenil toliko, da bi pri politični učinkovitosti in rezultatih lahko opazili razlike, se zadnja leta kažejo obetajoče spremembe v lokalni samoupravi. Vse pogosteje slišimo komentarje na račun posameznih županov, da sicer niso ravno popolni (da so diktatorji, tirani, absolutisti, da poslujejo na meji zakonitosti itd.), ampak rezultate pa vendarle imajo. Jankovića, Popoviča, Kanglerja in še vrsto drugih bi sicer mnogi utopili v žlici vode, ampak – uspeva pa jim ... Virus operativnih in podjetniško močno angažiranih županov se vse bolj širi po Sloveniji. Če imajo lahko rezultate v Kopru, jih morajo imeti tudi v Novi Gorici. Če jih imajo v Novem mestu in Mariboru, jih morajo imeti tudi v Murski Soboti ...

Minule dni so tako prijetno presenetili župani južne Primorske, kjer se skoraj celo desetletje niso mogli dogovoriti o skupnem centru za ravnanje z odpadki (CERO). Komaj pa so se novoizvoljeni župani vpregli v delo, že jih je sedemnajst doseglo dogovor. Le dva tedna pozneje se jih je devet (po osmih neuspešnih letih) dogovorilo o kraško-istrskem vodovodu. Če se ne bi, bi 50 milijonov evropskih evrov splavalo po vodi.

Prihodnji teden se bodo tri obalne občine začele dogovarjati o skupnem organu občinske uprave. Ne bodo odkrili tople vode, saj je skupnost obalnih občin odlično delovala že pred četrt stoletja, ko so skupaj gradili obalno cesto, bolnišnico, požarno varnost ... Tedaj so bile obalne občine prve v državi, zdaj so med zadnjimi, saj se tako rekoč v vseh slovenskih regijah župani bolj ali manj učinkovito povezujejo. V Pomurju gradijo skupni vodovod za 80 milijonov evrov in CERO za 35 milijonov evrov.

Pustimo ob strani pomislek, ali bi do povezovanja prišlo, če ne bi bilo evropskega denarja. Pomembnejše je spoznanje, da se je treba povezati, če hočeš biti učinkovit. V Pomurju je 27 občin, ki imajo skupaj pičlih 120.000 prebivalcev. Južna Primorska ima tretjino tega števila občin in podobno število prebivalcev. A tudi to je drobiž za resnejše projekte. Občine s tri tisoč prebivalci še mrliške vežice in pločnike težko gradijo same. Volivci pa zahtevajo učinkovitost, racionalnost, produktivnost. Občini Piran in Izola imata vsaka več kot 80 zaposlenih v občinski upravi, skoraj dvakrat več, kot jih je bilo v času jugoslovanskega samoupravljanja.

Nobenega velikega razloga ni, da bi hvalili župane, ker bi bili posebno učinkoviti in čudodelni. Če pa jih primerjamo s poslanci, so malone supermani. Nenavadno je le, da vsa županska učinkovitost izpuhti, kakor hitro prestopijo prag parlamenta. V tisti stavbi očitno vladajo drugačni virusi. In drugačna miselnost: Deli (fevde) in vladaj. O učinkovitosti politike poslanci odlično razpravljajo. Rezultate poznamo.