Tiskane izdaje
Mesto se je počasi, a vztrajno začelo postavljati na noge, čeprav z župani in mestno oblastjo nikoli ni imelo pretirane sreče. Dnevi, ko se je zdelo, da bo vendarle premagal duhovno sivino, neobstoječe sovražnike izza Trojan in pognal prve gospodarske popke, so se končali tistega dne, ko je Franc Kangler stopil skozi vrata županske pisarne. Za njim pa vsi tisti grabežljivci, ki so si zaželeli mestnega denarja, položajev, projektov in moči. In ki so v mestu, ki se je začelo sramežljivo prebujati, tako silovito potegnili razvojno zavoro, da se je nenadoma do vratu zadolženo in na robu bankrota, moralno in duhovno razkrojeno, z vsemi znaki strahovlade, nesposobnosti in škodljivosti v mestni hiši, čez noč vrnilo v črna devetdeseta.
Zato smo se upravičeno vprašali, ali ima mariborska opozicija še moralno pravico, da bolj kakor ne pasivno spremlja rokovnjaški pohod in svoje naloge prepušča medijem, ki jih županov vpliv še ni dosegel ali nekaj posameznikom, ki si še upajo povzdigniti glas. Še pomembnejše vprašanje pa je, zakaj ljubljanski vrhovi SLS, SDS in Desusa, ki tvorijo jedro županove rušilne koalicije, to dopuščajo. Zakaj so vidni predstavniki teh treh strank glasni in kritični v ljubljanskem in koprskem primeru, molčijo pa v mariborskem, kjer se z njihovo pomočjo mesto spravlja pod gladino Drave?
Tudi Radovan Žerjav, Janez Janša in Karl Erjavec so in bodo soodgovorni za vse, kar se v Mariboru dogaja. Predvsem za bolečo stabilizacijo, s katero bodo morali Kanglerjevi nasledniki reševati zavoženo proračunsko politiko in propadle ali napol izvedene projekte. In, kar je najpomembnejše, mestu vrniti tisti zagon, s katerim je Kangler namamil volivce, pa je nanj pozabil, saj je bila prednostna naloga razdelitev mestnih ključev rojem spremljajočih političnih, interesnih in gospodarskih kobilic.
Maribora, tako kot Slovenije, ni (pri)zadela le gospodarska kriza, ampak tudi kriza, ki jo je uprizorila - žal demokratično izvoljena - mestna hunta. Toda mandat volivcev ni bil takšen, kakršnega si predstavljajo v županovi pisarni. A to je že zgodba, v kateri si bodo morali resna vprašanja postaviti tudi meščani, ki so Kanglerja izvolili še drugič. Vprašanje, kako lahko volivci mandat zaupajo ljudem, ki izrazito škodijo, je prvovrstno mariborsko vprašanje, nikakor pa ni geografsko omejeno. Tukaj so Ljubljana, Koper, Trebnje in še divizija drugih s sumi korupcije zamazanih županov, ki ne premorejo niti trohice morale, kakršna se pokaže s takojšnjim odstopom. In ki v abecedniku etike niso prišli niti do črke A.
