Zvesti sledniki

Kar moti, ni to, da je državni svet v torek v treh urah opravil s petimi zakoni, ki imajo skupaj več kot tristo členov, njihova vsebina pa je precej raznovrstna in zahtevna. Moti način, kako so se svetniki tega lotili in kakšne so bile utemeljitve za veta in razprave na seji. Način je bil premalo premišljen, utemeljitve in razprave neprepričljive.

Najprej je bil na dnevnem redu izredne seje predviden samo spremenjeni zakon o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije, pozneje je bila nanj uvrščena še novela kazenskega zakonika, nekaj ur pred sejo pa še trije zakoni, ki naj bi skupaj s kazenskim zakonikom predstavljali zakonski okvir za bolj učinkovit boj proti gospodarskemu kriminalu in tajkunom. In bolj ko so se bližala končna glasovanja, bolj je kopnela svetniška vnema za obračun z odločitvami državnega zbora. Pri zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora je je bilo le še za vzorec.

In tega si državni svet ne bi smel privoščiti. Kot ustavna institucija, ki je pred dvajsetimi leti nastala zgolj zaradi nespravljivega nasprotja med zagovorniki enodomnega oziroma dvodomnega parlamenta, je bil vendarle zamišljen kot korektiv oblasti. Njegove pristojnosti niso zanemarljive. Možnosti veta, zakonodajne pobude, zahteve za ustavno presojo, za zakonodajni referendum in za parlamentarno preiskavo vendarle niso nepomembni ustavni instituti. Toda bolj ko se politični vsakdanjik utaplja v brezobzirnem načenjanju oblastnih odločitev, toliko bolj zvesto temu sledi tudi državni svet. Spreminja se v združbo, ki odločitve sprejema na podlagi osebnih zamer, kot strankarska, interesna in lobistična izpostava ter kot orodje zagovarjanja populističnih pritlehnosti.

Tako ni presenetljivo, da so se po petkratnem vetu spet takoj obudili predlogi za njegovo razpustitev. Ihtavo je na prvo žogo šel Zares, ki mu je veto odnesel dva zakona, bolj dosledno se je izpostavil Gregor Virant, ki že vrsto let zagovarja njegovo razpustitev – iz preprostega razloga, ker ne prispeva nikakršne dodane vrednosti.

Državni svet se ne more samorazpustiti, poleg tega njegovi nekdanji, sedanji in bodoči člani za to gotovo niso čutili, ne čutijo in ne bodo čutili nikakršne potrebe. Zardevanja ob slabo argumentiranih odločitvah ni, čeprav imajo svetniki dovolj manevrskega prostora, da bi se profilirali kot verodostojen in pomemben člen parlamentarnega odločanja. Ustava je na njihovi strani, modro bi jo bilo pametno uporabiti.

Državni svet lahko razpusti le državni zbor, in sicer tako, da spremeni ustavo. Dosedanje ustavnorevizijske pobude so že vsebovale tudi takšne predloge, ki pa potrebujejo podporo 60 poslancev. Ko je tedanji predsednik državnega zbora France Cukjati novembra 2007 razpisal volitve v državni svet, je hkrati dejal, da bi ga morali razpustiti. In ga spremeniti v zbor pokrajin. Pa še danes ni ne 60 glasov podpore ne pokrajin. In upamo si trditi, da bo tako tudi novembra 2012, ko svetnikom poteče petletni mandat. Ker očitno vsem tako ustreza. Vsem očitno ustreza, da je tako,
kakor je.