Zvezane roke

Kaj lahko stori hrvaški premier Andrej Plenković, ko gre za vprašanje obmejnega spora s Slovenijo? Da ima zvezane roke, kaže nepremišljena odločitev sabora o ničnosti arbitražne presoje, ki je bila ta teden še dodatno enoglasno potrjena in »zacementirana« na sestanku z voditelji parlamentarnih strank. Po drugi strani Slovenija odločno vztraja pri implementaciji arbitražne presoje, pri čemer ima jasno podporo evropske komisije. Iz domnevne misije nemogoče je mogoč samo en izhod, in sicer da isto rešitev poimenujeta z različnimi nazivi. Za Hrvaško bo rešitev rezultat dvostranskih pogovorov, Slovenija pa bo morda menila, da gre za uresničevanje arbitražne sodbe. Vendar se vsebinsko oboje ne bo razlikovalo. Takšne rešitve ni na sestanku nihče izrecno poudaril, vendar druge rešitve vlada nima in je ne ponuja. Zaradi tega lahko govorijo o presoji kot o »neobvezujoči in nični«, ne da bi podvomili o njeni vsebini. Na splošno celo menijo, da je bolj ugodna za Hrvaško kakor za Slovenijo in tudi neprimerno bolj ugodna od sporazuma Drnovšek-Račan ter da je lahko izhodišče za dvostranska pogajanja s Slovenijo. O takšni možnosti te dni odkrito govori ministrica za zunanje zadeve Pejčinović Burićeva, po ovinkih pa tudi premier, ki hoče na vsak način poudariti, da strokovne vladne službe podrobno in intenzivno proučujejo »neobstoječo arbitražno sodbo«. Hrvaška nima pripomb na odločitev o kopnem delu meje, a glede morske meje zahteva spremembe, vezane na pravico ribarjenja v Piranskem zalivu. Hrvaška za primer, da hrvaški ribiči ne bi smeli ribariti do polovice zaliva, predlaga, naj ribiči z obeh strani svobodno lovijo v celotnem zalivu. Vzporedno s poudarjanjem pozitivnih strani »neobstoječe sodbe« pa premier še posebno poudarja pomembnost dialoga s Slovenijo. Premiera Cerarja hvali kot odgovornega, mirnega in racionalnega človeka. Pričakuje, da bodo na dvostranskih pogajanjih, na katerih se ne bodo preveč obremenjevali z obliko, lahko razrešili tudi obmejna vprašanja.

Plenkoviću je zelo veliko do dialoga in dvostranskih pogovorov s Slovenijo, prav tako do tega, da bi se Hrvaška otresla stigme »troublemakerja« v regiji in države, ki ji je spoštovanje mednarodnega prava tuje. Hrvaška ni s svojimi sosedami rešila niti enega nerešenega vprašanja, odnosi z BiH in Srbijo pa so na najnižji ravni. Madžarska od Hrvaške ne zahteva le spoštovanja odločitev arbitražnih sodišč, ampak tudi (v primeru Hernadi) lastnih sodišč. Hrvaško po izgubljeni arbitraži proti Madžarom čaka še ena, v kateri njenim sosedom kaže veliko bolje. Hrvaška se z resnimi obtožbami na mednarodnih sodiščih srečuje tudi zaradi propadlega koncerna Agrokor. Ne tožijo je le Rusi, ampak tudi nekateri ameriški skladi. Tožbeni zahtevki gredo v milijarde evrov.

Plenković je dobil soglasno podporo za dvostranska pogajanja s Slovenijo o obmejnih vprašanjih. Vendar sta za pogovor potrebna dva. Vse bolj osamljeni Hrvaški je potreben dialog s sosedi, zlasti s Slovenijo. Na to kaže tudi primer upokojenega admirala in člana Sveta za domovinsko varnost Davorja Domazeta - Loše, ki je zagrozil z okupacijo Ljubljane v 48 urah. Ni minilo niti 48 ur od te nebulozne izjave, pa je predsednica bojevitega admirala že odstavila.