Tiskane izdaje
Sistem izposoje koles Bicikelj je dobra tri leta po zagonu dočakal prvo večjo širitev – tri nova postajališča, 30 novih koles in 60 novih ključavnic za njih v največjem ljubljanskem nakupovalnem središču. Od maja 2011, odkar so na voljo mestna kolesa, je Bicikelj dosegel nekaj zglednih številk. Več kot dva milijona voženj, 57.000 uporabnikov, pri čemer se število aktivnih uporabnikov ves čas giblje okoli 25.000.
Ljubljančani in obiskovalci so novo pridobitev sprejeli z odprtimi rokami, saj menda po številu izposoj slovenska prestolnica prekaša celo milijonski Dunaj. Bicikelj je bil ob pogosto slabi kolesarski infrastrukturi znamenje, da občina vendarle misli tudi na kolesarje. V središču mesta, kjer so si postajališča dovolj blizu, je za tiste, ki nimajo lastnega kolesa, najhitrejše sredstvo mobilnosti. Raziskave kažejo, da je spremenil tudi mobilnostne navade občanov; med kolesarji se je občutno povečalo število podjetnikov, ki Bicikelj uporabljajo za službene sestanke.
Sistem znotraj sistema, kot so tri postajališča v BTC poimenovali v tem nakupovalnem središču in Europlakatu, je vsekakor dobrodošla novost, čeprav še manjkajo vmesne postaje, ki bi ga bolj aktivno povezale z drugimi 34 postajališči. Za sisteme izposoje koles namreč velja pravilo, da posamezna postajališča naj ne bi bila oddaljena več kot 400 metrov. Če se uporabnik pripelje do postajališča, pa tam ni nobene proste ključavnice, se pač odpelje do bližnjega postajališča. V BTC s tem ne bo težav, saj so si tri postaje blizu, če se to uporabniku zgodi v Mercator centru Šiška, je zagata večja: kolo mora nezaklenjeno pustiti pri nakupovalnem središču in tako tvegati visoko kazen ali pa se z njim vrniti več kot dva kilometra daleč do Kina Šiška, kjer je najbližje postajališče. Obljubljenih vmesnih dveh postajališč po več kot letu dni še vedno nismo dočakali.
In tu bi pričakovali bolj aktivno vlogo občine. Pa ne le ob Celovški cesti, kjer postavitev dveh dodatnih postajališč menda ovirajo banalna nesoglasja med MOL in Mercatorjem, ampak tudi drugje. Sistem bi bilo dobro razširiti ne le do nakupovalnih središč, ampak tudi do večjih blokovskih naselij in pomembnih mestnih točk, kot so Žale, živalski vrt in druge.
Prav je, da občina poskuša pritegniti trgovce in zasebni kapital, a prav bi bilo tudi, da tam, kjer zasebnega interesa ni, kaj primakne tudi sama. Vzpostavitev enega postajališča stane okoli 35 tisočakov, stroški za njegovo vzdrževanje in obratovanje pa okoli 8500 evrov na leto. Za znesek, ki ga bo občina, če ne bo dobila evropskih sredstev, odštela za lepotne popravke granitnih kock na Cankarjevem nabrežju, bi na primer dobili 15 novih postajališč, denarja pa bi ostalo še za najmanj pet let njihovega vzdrževanja.
Projekt širitve sistema Bicikelj je pripravljen že več kot leto dni, na to potezo mestne oblasti pa še čakamo. Z njo bi pokazali, da je Misija: Čim več koles dejansko tudi misija mestne občine.
