Tiskane izdaje
Predsednik Borut Pahor je bil na začetku tega tedna na uradnem obisku v Vatikanu, kjer ga je sprejel papež Frančišek. Iz poročil Pahorjevega urada in Radia Vatikan ni razbrati, da bi se sogovornika pogovarjala o kakšni konkretni zadevi ali da bi izrazila konkretno stališče do kakega vprašanja. Predsednik je poudaril, piše v sporočilu, da Slovenija ureja odprta vprašanja. Katera so to, ne piše, možno pa je, da so bila omenjena v pogovoru predsednika in vatikanskega državnega tajnika Pietra Parolina isti dan.
Ta vprašanja bi lahko bila verouk oziroma verska vzgoja v javnih šolah, stoodstotno državno financiranje zasebnih cerkvenih šol in vrnitev nacionaliziranega premoženja cerkvi oziroma odškodnin. Vsa tri vprašanja niso zgolj ideološke narave, ampak tudi gmotne, in njihova rešitev v skladu z zahtevami cerkve bi obremenila davkoplačevalce.
Težko je reči, ali predsednico Zavezništva Alenko Bratušek res skrbi breme, ki ga nosijo davkoplačevalci, ali pa nemara lastni politični rating, da je pred dnevi na rimskokatoliško cerkev v Sloveniji in vlado naslovila odprto pismo, v katerem prvo poziva, naj se odpove odškodnini, ki ji sodno pripada zaradi dolgotrajnih denacionalizacijskih postopkov, drugo pa, naj prepreči plačilo odškodnine.
Povod za pismo je sklep sodišča, da mora sklad kmetijskih zemljišč in gozdov ljubljanski nadškofiji plačati 16 milijonov evrov odškodnine skupaj z obrestmi, ker ta ni mogla uporabljati zemljišč na Gorenjskem in v Zgornjesavski dolini od uveljavitve zakona o denacionalizaciji do pravnomočnosti posameznih odločb, večinoma v letih 2006 in 2007. Ta znesek pa je le del zahtevka, kajti nadškofija od sklada zahteva skupaj dobrih 30 milijonov evrov odškodnine, ker ni mogla uporabljati svojih gozdov, ta znesek pa bo s prištetimi obrestmi še za več milijonov višji. Poleg tega pa je cerkev tudi drugod po Sloveniji, in ne samo na območju ljubljanske nadškofije, vložila še odškodninske zahtevke za drugo premoženje, predvsem nepremičnine, ki jih v teh letih ni mogla uporabljati.
Da je treba lastniku, v tem primeru cerkvi, vrniti, kar je njeno, ni dvoma – ker smo pravna država, za cerkev veljajo enaki zakoni kot za druge denacionalizacijske upravičence, zato je v tem kontekstu neumestno načenjati vprašanje, kako je cerkev do tega premoženja prišla. Je pa umestno vprašanje odgovornosti državnega aparata, ki je z zavlačevanjem postopkov naložil plačilo tako visokih odškodnin davkoplačevalcem, saj sklad sam nima tega denarja. Mar to vprašanje ne zadeva tudi pravne in odškodninske odgovornosti državnih uslužbencev?
Vendar sta pravo in zakon zgolj ena plat zadeve, zato ima Alenka Bratušek prav, da je kot političarka dregnila vanjo. V Sloveniji, v Vatikanu, v vesoljni cerkvi in vesoljnem svetu nikoli ne bo pozabljeno, da je kar deset odstotkov petmilijardne luknje v slovenskih bankah izvrtala cerkev oziroma podjetja v njeni lasti. Celotni znesek, tudi 458 milijonov evrov, za katerega je odgovorna cerkev, smo pokrili slovenski davkoplačevalci. To je bil eden od najhujših finančnih polomov v cerkveni zgodovini, o njem je pisal ves svet, Vatikan, navajen vsakovrstnih škandalov, pa prvotnim informacijam kar ni mogel verjeti, dokler ni leta 2010 takratni vatikanski državni tajnik Tarcisio Bertone v mariborsko nadškofijo poslal zaupnega inšpektorja Gianluco Pirredo, strokovnjaka za poslovne bilance. Ta je lahko poročal le, da je nadškofija ustvarila votel poslovni imperij. Finančne avanture slovenskega duhovništva in njegovih sodelavcev so pravzaprav prišle na dan po naključju, razlaga v knjigi Pohlep Emiliano Fittipaldi, italijanski novinar, ki je z objavo v Espressu prvi javno razkril ta škandal, namige o njem pa je dobil v Vatikanu.
Pozornost Vatikana sta leta 2007 vzbudila pisanje slovenskih medijev o pornografskih programih na cerkveni televiziji T-2 in čudna prošnja, ki jo je ravno takrat poslal v Vatikan mariborski nadškof Franc Kramberger, naj mu odobrijo dve posojili, vsako za 5 milijonov evrov. Vatikanskim vrhovom je bilo to sumljivo, šli so v akcijo, v kateri so sicer letele škofovske glave, zaradi propada družb v cerkveni lasti pa se niso obrisale pod nosom le banke, ampak tudi 30.000 varčevalcev, malih vlagateljev in drugih upnikov. Vsi ti so se bolj ali manj zanašali na zanesljivost in poštenost cerkve ter v zadnji instanci tudi Vatikana, kamor je ekonom Mirko Krašovec, preden je bil odstavljen, poslal pismo z besedami: »Trdno verujem, da nam bo naša dobra vera v bratskem duhu in z vzajemno pomočjo v oporo pri preseganju tudi te preizkušnje.«
»Vzajemne pomoči« ni bilo; Vatikan se namreč ni čutil odgovornega, tudi pravno formalno ni bil sokriv, saj bi moral pisno odobriti vsako operacijo nadškofije, ki je presegla milijon evrov, vendar ni nobene, ker je nadškofija to pravilo ignorirala. Vatikanska banka naj bi leta 2014 na Frančiškovo osebno željo posodila nadškofiji 40 milijonov evrov, kar ni omembe vreden znesek v skupnem 800-milijonskem dolgu nadškofije in podjetij v cerkveni lasti, a je še to posojilo padlo v vodo. Kakor pravi Fittipaldi, ga je Frančišek preklical. »Vzajemne pomoči« pa tudi ni bilo iz ljubljanske nadškofije, gmotno najmočnejše med slovenskimi škofijami.
Ne kaže se torej zanašati na vzajemno pomoč cerkve, čeprav bi jo upravičeno pričakovali. Ljubljanska nadškofija bi naredila veliko potezo, če bi denarno odškodnino, ker od leta 1991 ni mogla uporabljati svojega premoženja, namenila na primer za poplačilo malih upnikov, malih državljanov in davkoplačevalcev, ki so cerkvi zaupali svoje prihranke in jih izgubili. Mariborska in ljubljanska škofija sta resda samostojna pravna subjekta, zaradi česar ljubljanska duhovščina ni pravno odgovorna za ravnanje mariborske. Toda vsi so del vesoljne cerkve in vsi so cerkev na Slovenskem in ta je kot celota izgubila ves svoj moralni kapital. V časopisnih člankih in knjigah, na internetu in tudi v papeški državi ne govorijo o finančnem polomu bibličnih razsežnosti v cerkvi v Mariboru ali v mariborski nadškofiji, temveč v cerkvi na Slovenskem. Ta polom se je za vedno zapisal v zgodovino prav cerkve na Slovenskem, tukajšnja cerkev je za vedno zaznamovana z neslutenim pohlepom, s hazardiranjem s tujim denarjem, z dolgovi, ki jih je naprtila svojim ljudem.
Žal cerkev iz sramotne prigode zase ni potegnila nobenega nauka, ostaja pohlepna, maščuje se kakor državi, se spreneveda, da ne ve, da smo država državljani. In namesto da bi ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore ob odprtem pismu Alenke Bratušek vsaj molčal, če že ni zmožen moralne poteze, polemizira z njo in politizira, češ da mora država obravnavati ljubljansko nadškofijo enako kot druge denacionalizacijske upravičence ter pri tem upoštevati ustavo in zakone. Ob tem še cinično pristavi, da je država ravno pod vodstvom Bratuškove poskrbela, da so bila nadškofiji leta 2013 z eno samo odločbo vrnjena zemljišča znotraj Triglavskega narodnega parka, večinoma gozdovi. In prav ta vrnitev, še dodaja, je podlaga za sedanje uveljavljanje odškodnine zaradi nemožnosti njihove uporabe.
Nadškof Zore ne razume, da je vlada, najsi jo je vodila Bratuškova ali kdo drug, premoženje vrnila zaradi spoštovanja zakonov in ne zaradi simpatij do cerkve. In ne razume, da v zakonih niso vselej zajete življenjskost, modrost, moralnost, človečnost. Bi pa pričakovali, da je vse to zajeto v duhovniku in še posebej škofu cerkve, ki se je v imenu »pastoralne dejavnosti«, »humanitarne in karitativne dejavnosti« in »novih vzgojnih ustanov« zadolžila za dva odstotka slovenskega bruto domačega proizvoda. In dolg naprtila vsem nam, zdaj pa od nas zahteva še plačevanje odškodnin, njenih šol in drugih njenih dejavnosti.
