Ali je Borut Pahor deloval državotvorno?

Pri iskanju odgovora na to vprašanje sem si pomagal z mislijo kolumnista Janeza Markeša, navedeno v Sobotni prilogi Dela, ki se glasi takole: »Kateri predsednik v državah demokratičnega sveta za mandatarja predlaga kandidata, za katerega verjame, da je žaljiv in sovražen do te mere, da ga je z najvišjega simbolnega mesta države treba pozvati k strpnosti?«

Ni moj namen spuščati se v primernost odločitve Boruta Pahorja. Poskušal se bom predvsem osredotočiti na glavna protagonista sedanjega političnega dogajanja in njun način delovanja na tem političnem odru. To njuno delovanje bom poskušal nekako obrazložiti v prispodobi.

Čeprav Janeza Janšo in Boruta Pahorja poredko vidim skupaj, pa mi vedno najprej pade v oči njuna pokončna drža. Čeprav razmeroma visoka možakarja, njune hrbtenice delujejo povsem vzravnane. Vedno se sprašujem, kaj je pravzaprav tisto, kar ju drži tako pokonci. Moram priznati, da glede Janše nisem povsem v dilemi. Že vse od osamosvojitve Slovenije vztrajno sledi svoji viziji, to pa je tako imenovana »druga republika«. Morda mu bo zdaj, ko bo prevzel oblast, to tudi uspelo.

Nekoliko bolj v dilemi pa sem glede Boruta Pahorja. Kot levičar že vseskozi spremljam njegovo politično pot. Kakorkoli analiziram to pot, ne zasledim kakega dejanja, s katerim bi se v nasprotju z Janšo trajno zapisal v slovensko zgodovino. Imel je sicer nekaj prebliskov, kot so tako imenovana Blairova tretja pot, arbitraža ali evropski vlak dveh hitrosti ... Prvo dvoje se je povsem sfižilo. Na evropski vlak dveh hitrosti pa še vedno čakamo na postaji.

Ta dejanja verjetno niso tista, ki mu držijo hrbtenico tako pokončno. Trudi se sicer z nekakšnimi povezovalnimi dejanji, a mu zaradi načina njegovega delovanja (zmanjševanjem pomembnosti medvojne vloge partizanstva in domobranstva) to ne uspeva preveč. Imam občutek, da mu pomagajo držati njegovo hrbtenico tako pokonci le njegovi številni javni rekreacijski in drugi zabavni nastopi.