Bi zaupali svoj denar našim politikom?

Je naša politika dorasla izzivom? Tako se med drugimi sprašujemo odgovorni državljani naše Slovenije, ko nas vsi mediji po vrsti seznanjajo s podatki, koliko imamo vsi skupaj večinoma nevezanega denarja.

Gre – vsaj v naših razmerah – za osupljivo vsoto denarja, več kot 21 milijard evrov, kar znese prek deset tisoč evrov na vsakega državljana. To je v tem stanju povsem mrtev kapital, ki ga je bilo predhodno treba na različne načine zaslužiti, prigarati, zdaj pa ne vemo, kam z njim, kako ga najkoristneje uporabiti?

O obrestih pa vemo, da so nikakršne. Dober gospodar dobro ve, kako v takšnih primerih ravnati: naložiti te milijarde v za vse nas koristne projekte, ki bodo že na krajši ali vsaj na daljši rok dali novo vrednost. To je podobno vprašanje, kot si ga je naša politika postavljala pred kratkim, ob novici, kam z milijardami evropskih sredstev.

Odgovori so na prvi pogled zelo preprosti – v najbolj potrebne, razvojne in donosne projekte. Odgovore poznajo marsikateri naši gospodarstveniki in, močno upam, tudi politiki, ki o tem odločajo. Ampak težava je, da je ta denar na naših zasebnih bančnih računih, do katerih – dokler smo pravna država – brez naše privolitve ne more in ne sme nihče.

Oglejmo si znova dokaj znan primer iz Južne Koreje. Pred približno petdesetimi leti so takratni pogumni, zanesljivi in ugledni politiki in njihovi voditelji pozvali državljane, naj svoje denarne presežke in vrednosti namenijo kot posojilo za državne naložbe. Odziv je presegel vsa najbolj optimistična pričakovanja.

V zelo kratkem času so ob državnih poroštvih od državljanov zbrali več kot takratnih 45 milijard ameriških dolarjev, ki so jih izjemno koristno naložili v elektronsko in avtomobilsko industrijo. Ob teh zelo odgovornih in donosnih naložbah (Samsung, KIA in druge) so dosegli svetovno gospodarsko raven in donosnost, da so lahko kot država v nekaj letih zacveteli in vstopili v konkurenčni vrh gospodarsko in socialno razvitih gospodarstev sveta.

Si kaj takega naša politika lahko privošči, upa, zmore? To bi bil za njeno ne pretirano uglednost zelo zahteven strokovni in državotvorni projekt, hkrati pa preizkus v njeno verodostojnost in narodovo zaupanje.