Tiskane izdaje
Več stoletij nazaj je eden največjih genijev človeštva, vsestranski umetnik, znanstvenik, izumitelj in vegetarijanec Leonardo da Vinci vzkliknil nepozabni stavek, ki kot vse večne resnice odmeva vse do današnjih dni: »PRIVEŽI SVOJ VOZ NA KAKŠNO ZVEZDO!«
Ljudje od vselej hrepenimo po dobrem, lepem in resničnem, kar nam omogoča, da tudi v najtežjih trenutkih svoj voz življenja usmerjamo proti želenemu cilju. Ob tem sem se domislila ene najganljivejših življenjskih zgodb, kar sem jih kdaj prebrala.
Nekoč se je v majhni vasici v današnji afriški državi Malavi rodil deček. Kmalu po rojstvu mu je umrl oče in mati, ki ga ni mogla preživljati, ga je vrgla v bližnjo reko, da bi utonil. Na srečo je deček preživel, zato so mu po reki nadeli ime Didimu. Misijonarji so mu nudili nekaj najosnovnejše izobrazbe in knjige, iz katerih se je poučil o Ameriki in njenih velikanih, kot sta bila Lincoln in Booker T. Washington, ki se je rodil kot suženj in se povzpel do časti in dostojanstva. Deček, ki je bil takrat star kakšnih 16 ali 18 let, je spoznal, da bi se lahko v Ameriki izobrazil in postal takšen kot ona dva ter s svojim znanjem služil človeštvu.
»Moja mama ni vedela, kje je Amerika. Rekel sem ji le, da bom šel v Ameriko in se šolal na kolidžu, saj mi dovoliš?« »Prav,« je dejala, »lahko greš. Kdaj pa se boš odpravil?« Deček ji ni hotel dati toliko časa, da bi odkrila, kako daleč je Amerika, saj bi se v tem primeru zagotovo premislila. Zato je odgovoril le z jutri.
Vedel je samo to, da mora priti do Kaira in se vkrcati na ladjo za Ameriko. Do Kaira je bilo dobrih 5000 km, to pa ni bila razdalja, ki bi jo fant lahko razumsko dojel, zato je bil prepričan, da jo bo zmogel v štirih ali petih dneh. Toda čez štiri dni je bil le 40 km proč, poleg tega mu je zmanjkalo hrane, pa tudi denarja ni imel. Sčasoma je razvil strategijo, ki jo je živel več let. Pešačil je od vasi do vasi, tam delal, da si je lahko zaslužil za hrano in prenočišče. Nato je nadaljeval pot. Večkrat je bil lačen in žejen, poleg tega so nanj prežale divje živali in komarji. Zato je bil pogosto bolan. Po prehojenih 1500 km je prispel v Ugando, kjer si je za pol leta našel delo v opekarni. Skoraj vse prihranke je poslal domov materi, nato pa nadaljeval pot proti zastavljenemu cilju. V Kampali je nepričakovano naletel na seznam ameriških kolidžev in na slepo izbral kolidž v Skagit Valleyju ter jim poslal prošnjo za štipendijo.
Čez nekaj tednov so mu nepričakovano odobrili štipendijo in mu zagotovili, da mu bodo pomagali najti študentsko zaposlitev. A ko je ves navdušen prišel na ameriško predstavništvo, so mu povedali, da potrebuje potni list in povratno vozovnico, ki je pogoj za vizum. Pisal je na ministrstvo za potni list, a so ga zavrnili, ker ni vedel, kdaj je rojen. Nato je pisal misijonarjem, ki so ga poučevali v otroštvu in po njihovi zaslugi je prišel do potnega lista. Še vedno pa ni imel ne povratne vozovnice ne vizuma. Trdno odločen, da doseže svoj cilj, se je spet podal na pot. Z zadnjimi prihranki si je kupil čevlje, da bo lahko vstopil na kolidž, a je hodil še naprej bos, čevlje pa je nosil v rokah, da jih ne bi obrabil.
Nato je prispel v Kartum, kjer je deloval ameriški konzulat. Tamkajšnji konzul se je začel zanimati za njegov primer in je pisal na kolidž. Ko so tamkajšnji študentje izvedeli za pogumnega fanta, so zbrali 1700 dolarjev, da bi mu pomagali. Novica, da je v dveh letih prehodil 4000 km, se je hitro razširila po celem Kartumu. Čez veliko mesecev je končno srečno prispel do kolidža v Skagit Valleyju in se vpisal na tamkajšnjo univerzo.
Gospod Legson Kayira je vse življenje hodil naprej in navzgor. Postal je ugleden in spoštovan profesor politologije na Univerzi v Cambridgeu v Veliki Britaniji in izvrsten pisatelj. Napisal je več knjig, med njimi roman Senca v daljavi in druge knjige o afriškem življenju. Naslov pričujočega prispevka sem si izposodila iz istoimenske zgodbe Legsona Kayire: Barefoot to Amerika.
Verjamem, da zgodba afriškega dečka, ki je bos prepešačil Afriko, ne potrebuje nobenega epiloga. Zato bom zaključila svoj prispevek le z modrimi besedami Elisabeth Lukas: »KJER JE CILJ, TAM JE TUDI POT K CILJU. KJER PA JE OSEBNI CILJ, TAM NEKA OSEBA ŽE POTUJE.«
