To se danes nekako stalno menjava na našem političnem parketu. Ta parket ni več časten, nasprotno, je umazan kot na kravjem balu.
Preveč mukanja in prerivanja je na njem, zato ni nobenega (političnega) napredka. Razprodaji slovenske srebrnine se že krave smejijo po vseh hribih in dolinah. Kot da smo v Cankarjevi dolini šentflorjanski! Pa niso vsi v tej dolini, nekateri so v Butalah. Zato imamo stranke, da se ločijo med seboj. To je pomembno za peteline z majhnimi možgani. Slovenija je samo njihovo bojno polje in nič več.
Oh, da bi se med nami spet pojavili Trubarji, Valvasorji, Maistri in njim podobni ... Ljudje z vizijo, častjo in pripadnostjo svojemu narodu. Imamo take ljudi – morda so zakleti pod Peco. Obuditi jih bo treba. Ne ogroža nas tujina. Nekaj hujšega je. Z verig so se odtrgali domači hlapci. Ti nas ogrožajo, celo bolj kot Huni nekoč. Hune smo preživeli, z domačimi hlapci pa bo težje. Ti so se trdno usidrali na naši zemlji in so »totalka« vsemu plemenitemu.
Ljudje božji! Slovenija ne pozna več gosposke. Ne posvetne in ne cerkvene. Ni več plemenitosti. Poznamo samo hlapčevski teror z obračunavanji. Kaj bo ostalo za nami? Morda samo razrita zemlja kot za divjimi prašiči.
Za milega boga! Kličem zdravo pamet. Kličem skupino ljudi s poštenimi nameni. Rešite našo barko, da ne bo končala na dnu hlapčevega mulja, kot so nekoč za vedno v Ljubljanici potonili deblaki koliščarjev.