Tiskane izdaje
V Sloveniji je v tem trenutku zaprtih približno 1500 oseb, od tega približno 15 odstotkov žensk, število zaprtih pa je variabilno. Prestajanje kazni pa se giblje v razponu desetih let. Leta 2009 je bil pri nas uveljavljen nov kazenski zakonik (KZ), ki določa dosmrtno zaporno kazen in ki jo je leto pozneje tožilstvo predlagalo za žensko storilko kaznivega dejanja.
Novi kazenski zakonik dosmrtne zaporne kazni ni določil le za najhujša kazniva dejanja, kot so hudodelstva proti človečnosti, kakor določa tudi rimski statut mednarodnega kazenskega sodišča, ampak tudi za več kaznivih dejanj, za katere je po starem zakoniku bila določena kazen 30 let zaporne kazni. Ta sprememba pa povzroča, da se kaznovalna politika zaostruje, na primer: če bo za kaznivo dejanje predvidena petletna kazen, bo sodnik v zgornji meji razpona izrekel sedemletno kazen. Vsekakor pa je uvedba dosmrtne kazni prvi pogoj pred uvedbo smrtne.
Najbolj pereč problem oziroma stroški vzdrževanja zaprtih oseb so v ZDA, kjer je zaprt vsak stoti polnoletni prebivalec, kar je posledica strožje kazenske zakonodaje po 11. 9. 2001. ZDA imajo tudi dolgo tradicijo smrtne kazni. Pred kratkim smo v medijih lahko prebrali o zapletih pri usmrtitvi zapornika, ki je v mukah umiral 40 minut. Zapornik je bil obsojen na smrtno kazen zaradi ustrelitve ženske, ki jo je potem živo zakopal − in gledano iz vidika pravice je le-tej bilo zadoščeno, z moralnega vidika in po zakonu vesti. A ne po državnih, zakonodajnih in ustavnih pravicah. Razlog dolgotrajnega umiranja je bil ta, da je zmanjkalo sredstev za usmrtitev s smrtonosno injekcijo. Podjetja, ki jih proizvajajo, pa se, razumljivo, zaradi protestov in nasilja javnosti ne razkrijejo, zato tudi ni pojasnila, zakaj zmanjkuje kalijevega klorida, pentobarbitala itn. Vsekakor pa na pričajoče stanje in dejstva, ki jih ameriška politika (po vsem svetu) izvaja, lahko odgovorimo z znamenito izjavo K. G. Junga − da zdravi ne mučijo ljudi, mučeni postanejo mučitelji ...
