Tiskane izdaje
Ceno za izvedbo sestavljajo predvsem stroški materiala in stroški dela, zato proti njihovim argumentom govori dejstvo, da vsak izvajalec (domač, kitajski ali turški) uporablja osnovne materiale iz lokalnih virov, pač zaradi visokih stroškov prevoza betona, asfalta in gramozov ali pa, kot je to primer pri železu, vsak izvajalec nabavlja jeklo iz najcenejše jeklarne v širši okolici gradbišča. To počnejo vsi, domači in tuji izvajalci. Ko gre za materialne stroške, ni razlik, denar se steka na ista mesta.
Kar se tiče izkoriščanja delavcev, oboji, domača in tuja podjetja, delavcem plačajo samo toliko, kot je še potrebno, da jih obdržijo, da jim ne uidejo drugam, delavci pri obeh delajo cele dneve, naše inšpekcije so pri tem nemočne. Vsi gradbinci poiščejo in izkoriščajo najcenejšo delovno silo, ta je pri obeh, pri domačih in tujih izvajalcih, torej tudi pri Turkih in Kitajcih, uvožena delovna sila. Slovencev je na gradbiščih, razen tehničnega kadra, zelo malo.
Zelo težko je sprejeti razlago, po kateri je za proračun koristno dejstvo, da naši delavci pustijo prispevke od plač v Sloveniji. Ker so »naši delavci« večinoma tujci, migranti iz nekdanje Jugoslavije, dandanes predvsem Albanci, je treba vedeti, da nas ti delavci stanejo več, kot plačajo prispevkov, saj so njihovi prispevki le minimalni, proračun pa jim mora v zameno kriti plačilo zdravstvenih storitev, zanje in za njihove družine, kriti jim mora nadomestila za morebitno brezposelnost, jim kasneje plačevati pokojnino, plačevati otroške dodatke, šolati njihove otroke in podobno. Z delavci kitajskih in turških podjetij teh stroškov seveda ni.
Kar pa se tiče cene za izvedbo javnih del, je očiten pokazatelj razmer na trgu primer druge cevi karavanškega predora. Turški izvajalec je bil pri stomilijonskem poslu več kot 30 milijonov cenejši od pričakovane vrednosti del, če pa bi domači ponudniki ponujali izvedbo vedoč, da jim Turki in Kitajci ne bodo konkurirali, bi bila ta razlika še nekajkrat višja. Če bi država oddala posel domači firmi, kot na primer bivšemu SCT, bi bila cena za izvedbo vsaj tolikšna, kot nas je stal sicer desetkrat krajši Šentvid, torej krepko čez 200 milijonov. Ker so stroški izvedbe stomilijonskega projekta fiksni in manjši od sto milijonov, bi se torej lahko sto milijonov razlike razdelilo med različne udeležence v poslu – inženiringe, ekonomske svetovalce, v davčne oaze, med politike in med druge netransparentne in nepotrebne udeležence gradnje. Pri Karavankah se to ne bo zgodilo, nihče se ne bo »omastil«.
Glede na izkušnje je očitno, da čeprav je domači izvajalec SCT res več prispeval v proračun, kot bo prispeval turški Cengiz, je SCT proračun predhodno izdatno in nepotrebno osiromašil – za vsaj sto milijonov evrov. Zato tu računice ni. Trideset let je bilo potrebno, da so domači ekonomisti in politiki doumeli – predvsem zaradi nas volivcev – in jim je postopoma uspelo vzpostaviti sisteme, ki vsaj delno zagotavljajo malo bolj gospodarno trošenje davkoplačevalskega denarja, zdaj pa se, kot kaže, ta sistem ruši. Če vemo, kdo zagovarja njegovo rušenje, tudi vemo, kam bo šel naš denar.
