Tiskane izdaje
O usodi dopolnilnega PZZ se moramo pogovarjati bolj strokovno – celovito in predvsem razvojno, s pogledom v možno prihodnost zdravstva (javnega, zasebnega ali kombiniranega) v razvitem svetu, kamor sodi tudi Slovenija. Kaotično in parcialno reševanje razvojnih problemov gospodarskih ali negospodarskih sistemov (na primer v zdravstvu mešetarjenje s kompetencami srednjih medicinskih sester) je neproduktivno. Potrebujemo zelo jasne razvojne cilje države in strategije za njihovo doseganje ali vsaj koherentne razvojne programe na sorodnih ekonomskih oziroma socialnih področjih.
Vrnimo se k dopolnilnemu PZZ v Sloveniji. Pri njem gre za nenavadno zasebno »obvezno- prostovoljno« zdravstveno zavarovanje. Ne razumejo ga celo mnogi zavarovalničarji in je zanje »zavarovalniški spaček«. V PZZ smo zavarovali neposredna doplačila k stroškom javnih zdravstvenih dobrin (participacijo) iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (OZZ), ki se morajo praviloma plačevati neposredno po opravljeni zdravstveni storitvi in se ne smejo prostovoljno zavarovati, saj so nesporno del obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tudi tehnično je daleč od pravih PZZ (na primer od zasebnih nadstandardnih zavarovanj za zdravstvene storitve, ki jih ni v javnem obveznem zdravstvenem zavarovanju ter se zanje rentabilnost zavarovanja in zavarovalna premija določata prek aktuarja glede na zavarovalna tveganja). Lotile so se ga tri zasebne zavarovalnice na oligopolnem trgu, ki brez večjega truda z njim dobro služijo, saj se v pravem času dogovorijo o skladnem poviševanju zavarovalnih premij.
»Zavedati se moramo, da smo Slovenci med najhitreje starajočimi se narodi, da je hitra rast zdravstvenih potreb neustavljiva.« Foto Shutterstock
Prispevek nadaljujem z dvema predlogoma možne rešitve sporov o ukinitvi dopolnilnega PZZ.
Moj prvi predlog je: ponovno uvesti neposredno doplačilo (participacijo). Participacija pri koriščenju pravic iz OZZ v javnem zdravstvu je razmeroma nizka, le manjši delež (do desetine) celotne cene. Mnogi so plačila tudi oproščeni. Za veliko večino bolnikov pa je plačljiva brez problemov. Konkretnim bolnikom (in tudi zdravnikom) signalizira velikost cen javnih zdravstvenih dobrin, ki tako tudi zanje niso več »zastonj«, in da je tudi z javnim denarjem treba poslovati gospodarno in odgovorno. Tudi po teoriji »upravičene neenakosti« participacija ni asocialna, saj so konkretni bolniki, ki neposredno plačajo le relativno nizko participacijo, deležni kakovostne in velikokrat zelo drage zdravstvene oskrbe, za katero plačujemo prispevke vsi zavarovanci.
Zato smo imeli participacijo v javnem zdravstvu tudi že precej časa v bivšem (socialističnem) sistemu. Naj omenim, da gre tudi za večje spoštovanje izvajalcev zahtevne in odgovorne delovno intenzivne zdravstvene dejavnosti. Saj vsi poznamo staro resnico – kar je brezplačno, pri ljudeh nima velike vrednosti. Participacija (copayment) je nekaj posebnega. Ne moremo je umestiti ne v sozavarovanje (coinsurance) in ne v zavarovanje z odbitno franšizo (deductible).
Upravičeno lahko pričakujemo, da bomo z neposrednimi doplačili omejili zlorabe navidezno »zastonjkarske« javne zdravstvene službe z zdravstveno nepotrebnimi ali manj potrebnimi obiski pri zdravnikih. Slednje bi mnoge lahko preusmerilo v referenčne ambulante diplomiranih medicinskih sester, ki naj bi postopoma dobivale nove, zahtevnejše strokovne pristojnosti. Seveda ne z »ugrabljanjem« pristojnosti srednjih medicinskih sester, pač pa po dogovoru z zdravniki, ki bi jim zaupali opravljanje nekaterih manj zahtevnih zdravstvenih storitev pod njihovim nadzorom, sami pa bi se bolj posvetili pravočasni in kakovostni oskrbi resno obolelih. Morda bi nam tako uspelo celo skrajšati čakalne vrste v javni zdravstveni službi.
Moj drugi predlog: vrniti PZZ Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Dopolnilno (vzajemno) PZZ je pred leti nastalo v omenjenem zavodu kot »vzajemni nepridobitni rezervni sklad«. Tudi v prihodnosti bi zavod z njim zanesljivo posloval nepridobitno in s pomočjo zasebnih sredstev uspešno uravnaval finančno zdržnost javnega zdravstvenega zavarovanja v poslovnih obdobjih. Prenos v ZZZS bi bil administrativno zahteven, vendar gre za dolgoročno rešitev. Samo z javnimi sredstvi v prihodnosti ne bomo kos hitro rastočim zdravstvenim potrebam.
Zavedati se moramo, da smo Slovenci med najhitreje starajočimi se narodi, da je hitra rast zdravstvenih potreb neustavljiva in da postaja zdravstvo z novimi (dragimi) medicinskimi tehnologijami finančno nenasitno. Vse to zopet financirati izključno na javni račun (po predlogu o nadomestitvi sedanjega deleža PZZ v financiranju slovenskega zdravstva z novimi javnimi prispevki OZZ) je že sedaj skoraj nemogoče. Na splošno namreč velja, da je v manjših (in manj razvitih) državah celotna javna poraba kratko malo vselej prevelika.
Na vrsti je preizkus intelektualne širine in poguma aktualnih nosilcev oblasti.
