Tiskane izdaje
A vse bolj je očitno, da dosedanja politična elita ni nikoli želela, da pride do uresničitve tega projekta. Bilo je ničkoliko poskusov onemogočiti začetek gradnje, tako s prirejanjem političnih zdrah kot z izmikanjem potrditev predlaganih projektov za izdelavo te še kako potrebne železniške proge. So v ozadju drugi, javnosti neznani razlogi? Je vodstvo države nekomu obljubilo, da bo lahko kupil koprsko pristanišče in si potem, če bo hotel, zgradil tudi progo? Velik interes naj bi imeli Nemci, sedaj Madžari in kdo ve, ali ni bil še kdo! O Nemcih in Madžarih se je na veliko razpisal tudi tisk.
Vladi (politiki) so zmešali štrene zaposleni v Luki Koper, ki upravlja s pristaniščem. Ti so bili kategorično proti prodaji pristanišča tako v celoti kakor tudi delno, saj bi tako izgubili možnost odločanja o njegovi nadaljnji usodi. Pristaniške delavce je odločno podprlo tudi primorsko ljudstvo, kar je izrazilo na organiziranih shodih.
In kje smo danes?
In kje smo danes? Ponovno ogromno govorijo o takojšnjem začetku izgradnje drugega tira, na kar naj bi se, vsaj po izjavah ministrice Bratuškove – upajmo, da res –, mrzlično pripravljali. Pa se res? Kot vse kaže, je trenutno pomembnejše, kdo je kriv za ponesrečeno maketo drugega tira, ki je bila ob prisotnosti mnogih odgovornih politikov lani predstavljena v Kopru. Kaže, da je drugi tir ponovno pozabljen ali odrinjen, dokler se to ne razišče. Namenoma?
Ogromno besed in črnila je bilo porabljeno okrog načrtovane cene izgradnje drugega tira. Kaže, da naj bi bila dokončna cena okrog 1,2 milijarde. Tudi o tej ceni se krešejo mnenja. Le zakaj, če pa – kot nas prepričujejo odgovorni – države ta izgradnja ne bo skoraj nič stala. Kot vemo, se že zaračunavajo povišane cestne takse, zaračunavajo dodatki na železniški prevoz, uvedle naj bi se tudi pristaniške takse itd. Poleg tega naj bi dobili nepovratna sredstva iz EU. Krediti pa naj bi se odplačevali s povečanim prometom. Če je to res, zakaj tira že ne gradijo?
Progo (drugi tir) naj bi gradili pet let, kar pomeni, da bi investicija stala samo 240 milijonov evrov letno. Je to res tako velik zalogaj za našo državo? Je, ampak samo, če ga nočemo! Kot vemo, so obstoječi tir železniške proge od Kozine do Kopra, ki je bil dograjen konec leta 1967, gradili le dve leti in osem mesecev, in to s takratnimi stroji – večinoma pa s krampi in lopatami. Kako je mogoče, da je z današnjo tehniko in mehanizacijo za borih 27 kilometrov potrebnih kar pet let, če ne še več?
Ne gre le za 1500 in več zaposlenih
Človeku res ni treba biti posebno pameten, da ugotovi, da naš državni vrh sploh ni zainteresiran za nadaljnji razvoj koprskega pristanišča. Žalostno pa je, da ob tem ne vidi, koliko podjetjem, koliko ljudem delovanje pristanišča daje zaposlitev in koliko družinam omogoča preživetje. Si lahko predstavljate, koliko bi imeli nezaposlenih, če pristanišča ne bi bilo? Saj tu ne gre le za 1500 in več zaposlenih v samem pristanišču, temveč za še kar nekaj deset tisoč ljudi, ki opravljajo najrazličnejše poklice, povezane z njegovim poslovanjem: pristaniški delavci, špediterji, pomorski agenti, kontrolne hiše, kamionski prevozniki, železniški prevozniki, popravljalnice vseh vrst, oskrbovalci ladij, piloti, policija, carina, uprava za pomorstvo, taksisti in še in še bi lahko naštevali.
Vendar ne gre zgolj za zaposlitev ljudi, temveč za razvoj in ne nazadnje obstoj te države.
Brez pristanišča v lasti Slovencev lahko rečemo samo še: »Na svidenje, Slovenija!«
Ničkoliko slovenskih podjetij je slovenska država že prodala tujcem. Nekatera dobra podjetja in nekatera v finančnih težavah ali izgubi. In kaj je danes s temi podjetji? Vsa dobro poslujejo in ustvarjajo viške vrednosti (dobičke), vendar za tujce, naši ljudje v njih pa so le mezdni delavci. Tako gre večina dobičkov v tujino v matična podjetja. Postali smo pravi »hlapci«, kot nas je imenoval že Cankar! Bomo kaj naredili, da se to spremeni?
