EU, Britanci in brexit v senci spominov na 2. vojno

V tem letu, ko se svet spominja zadnjih velikih borb in konca 2. svetovne vojne, je dobro opaziti, kako se stvari tudi v tem našem krasnem unijskem neoliberalnem svetu izmuzljivo dvolično obravnavajo in spregledajo tudi najbolj očitna dejstva, kadar to narekujejo vulgarni interesi velikih, kot je nemško-francoska naveza, ki se do sedaj res z ničimer ni proslavila, z marsičem pa krepko kompromitirala.

Kako malo so lahko pomembni meddržavni sporazumi, kadar ne ustrezajo interesom velikih, ne kaže s svojimi slikovitimi potezami le predsednik ZDA, ampak zelo nazorno mnogo propadlih meddržavnih dogovorov, kakršen je, na primer, Briand-Keloggov pakt, ki so ga leta 1928 v Parizu podpisale Nemčija, ZDA, Velika Britanija, Francija, Italija, Japonska in kasneje še Rusija ter nekaj manjših držav. Ta pakt je določal, da je vsaka vojna, ki nima samoobrambnega značaja, prepovedana. Znano pa je, kakšen je bil nedolgo zatem razvoj vojnih konfliktov med podpisniki. Tisto, kar pa je v zvezi z drugo svetovno vojno mnogo premalo poudarjeno ali znano, pa je dejstvo, da so se Britanci dejansko sami bojevali od 1. septembra 1939 do nemškega napada na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941, to je le malo manj kot dolgi dve leti. Do vstopa ZDA v vojno pa je moralo preteči še pol leta. Nekaj pomoči za spopade v Afriki in Aziji je prišlo le od njihovih dominionov. Če malo poenostavim, so v teh dveh dolgih letih Britanci praktično sami porazili Italijane in vichyjsko Francijo ter v vseh smereh blokirali Nemce z nevtralizacijo ogromnega Rommlovega ekspedicijskega korpusa v Afriki in nemško mornarico v Sredozemlju in na Atlantiku. Angleški vojaški napori v teh prvih dveh letih, ko so bili osamljen boj s silami Osi (le z Japonsko kasneje), so bili izjemni. Svoje odmevne uspehe v začetnem stadiju 2. svetovne vojne so Britanci seveda plačevali tudi z ogromnimi žrtvami, predvsem v spopadih z mornaricami in letalstvom Nemčije, Italije in enotami vichyjske Francije. Hude žrtve pa so imeli tudi pri vseh zavezniških intervencijah, ko so z velikimi kontingenti pomagali zlasti Franciji in Grčiji in nato po njihovih kapitulacijah mukoma reševali svoje enote pred zajetjem s strani Nemcev.

Nemčija se kot tehnološka in ekonomska velesila v EU ni izkazala s kakšnimi domiselnimi ukrepi v dobi vladavine Angele Merkel. Zato je njen zgodovinski dolg do mnogih držav EU še vedno močno neporavnan, saj nepopustljivo zavrača velike novodobne zahtevke Poljske, Grčije, Srbije … Mnogih vrst škode Nemčija nikoli ni plačala niti Jugoslaviji niti Sloveniji. Predvsem je ostalo odprto vprašanje materialne škode. Tako ni bila plačana odškodnina za premoženje (trgovine, obrtne delavnice in podjetja), ki so ga zasegli Nemci zavednim Slovencem, ki so jih nato še preselili v taborišča ali Srbijo. Je pa Nemčija, tedaj še ZRN, že leta 1960 sklenila dogovor z Luxemburgom, ki je imel enak status kot Spodnja Štajerska in Gorenjska, in z njim priznala žrtvam 2000 nemških mark mesečne rente. Nemci so med vojno na mnogih območjih Evrope zagrešili težka hudodelstva, ki so bila že tedaj jasno prepovedana z mednarodnim pravom. V Grčiji je v letu dni po nemški okupaciji od lakote umrlo okoli 300.000 ljudi, v Atenah in Pireju dnevno okoli 500 ljudi. Po srbskih podatkih oziroma zahtevah njihove skupščine iz leta 1991 bi morala Nemčija plačati jugoslovanskim republikam 84 milijard dolarjev, Bolgarija tri in Madžarska okoli 2 milijardi. Leta 1996 so Srbi skupaj z Grki terjali od Nemčije 11 milijard ameriških dolarjev.



Pred tedni je britanski parlament večkrat zavrnil parafiran dogovor svoje premierke Therese May z EU, ki je potem odstopila, hkrati pa z neverjetno večino glasoval proti ideji ponovitve referenduma o izstopu. Za razliko od večine naših komentatorjev menim, da je britanski parlament v tem primeru glasoval tako, kot se od parlamenta velesile tudi pričakuje. Britanci pač niso Irci ali Grki, ki bi že po namigih Bruslja ponavljali odločitev ljudstva, ki eliti EU in interesno obremenjenim domačim politikom ni všeč, in seveda ne nekajmilijonski množici tistih Evropejcev, ki v Britaniji delajo. Predvsem ti nenehno širijo povsem neutemeljen strah pred »hudimi« posledicami brexita. Pred kakšnimi pa? Zdi se, da sedanje vodstvo evropske komisije slabo razume položaj, ki bo nastal, ko bo Mayevo zamenjal nov premier, ki bo morda Uniji osvežil spomin na velikanske dolgove, ki jih ima celina do Britanije še iz časa 2. svetovne vojne, in da tudi njen jedrski dežnik in izjemno gibljiva in učinkovita armada v tem negotovem času morda za EU ne bosta več zastonj. Da Britanija ne bo imela težav pri sklenitvi trgovinskega dogovora z ZDA, je bil med obiskom v Londonu jasen predsednik Trump, ki se je tudi glasno čudil nad odškodnino, ki jo terja Bruselj.
Videti je, da niti eden pomembnejših unijskih politikov ne ve za strahotno maso potopljene tonaže ladij v 2. svetovni vojni, ki so jih izgubili Angleži, in ogromne človeške žrtve, ki so jih imeli, ko so to brezsramno nehvaležno Evropo, zlasti Francijo in Nemčijo, reševali pred Hitlerjevim križem. Sedaj, ko ta cinična naveza potiska Britance zaradi svojih pretiranih ambicij iz Unije, nam manjka samo še, da se bodo anglosaške države (Britanija, ZDA, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija) močneje povezale in potem bo zdrs Evrope na obrobje ekonomske in politične moči dokončen. Hkrati pa ne bo več nikogar, ki bi Evropo spet reševal pred njo samo.

Sicer pa je kar malo škandalozno, da EU nima jasno vnaprej pogodbeno določenih posledic izstopa. Ne bo manjkala Britaniji evropska slava, Evropi pa britanska vsekakor.