Grožnja za ustavno demokracijo

Delo 17. avgusta na strani 2 v članku Barbare Eržen z naslovom »Resna grožnja integriteti ustavne demokracije« ugotavlja, da je trenutno v Sloveniji nespoštovanih 14 odločb ustavnega sodišča, vse od leta 1999 dalje, kar je dejansko nenormalno velika grožnja ustavni demokraciji v Sloveniji; saj če bi bila samo ena, bi bila za resno državo ena preveč. Takšno stanje se nam vleče že vse od ustanovitve države dalje in trenutno ni nobenega izgleda, da bi se situacija normalizirala. Pa se zato postavljata dve vprašanji: prvo zakaj je tako, in drugo, kako to odpraviti. Za zdravo kmečko, ljudsko, preprosto pamet sta odgovora nanj zelo enostavna in tudi izvedljiva, če bi le bila politična volja.

Zakaj imamo torej takšno stanje? Zato ker gre pri odločitvah na eni strani državnega zbora in na drugi strani ustavnega sodišča vse prevečkrat za politično (ne strokovno!) odločanje. Leva opcija v državnem zboru sprejme neki zakon, po pritožbi pa ustavno sodišče v svoji desni sestavi sprejme odločitev, da je ta zakon neustaven. In seveda obratno – desna večina v državnem zboru in leva v ustavnem sodišču. Da je odločitev ustavnega sodišča z odločanjem 5 proti 4 (in tudi 6 proti 3) vedno politična in ne strokovna, je verjetno vsem v tej državi jasno. Torej v takšnem merjenju političnih, ne strokovnih argumentov, odloči manjšina (na primer 5 članov ustavnega sodišča) nad večino državnega zbora (46 članov). Je takšna politična odločitev legitimna? Bi bila, če bi ustavno sodišče strokovno korigiralo napako državnega zbora. Ali je, če ga korigira le politično? Da pa je to politično, je jasno, ker se stroka vsaj približno poenoti.

In kako to odpraviti? S soglasnim odločanjem ustavnega sodišča (ali v najslabšem primeru vsaj s 7 glasovi proti 2). Odločitev ustavnega sodišča s soglasjem bi bila strokovna (pri 7 glasovih proti 2 vsaj delno strokovna), s tem pa bi bila teža odločitve nasproti državnemu zboru tako močna, da bi jo le ta zanesljivo bolj upošteval in zelo težko ignoriral, saj bi se zavedal, da se mora spopasti s strokovnimi argumenti. S političnimi proti političnim pa se politiki vedno počutijo najmanj enakovredne s sodniki oziroma se dobro zavedajo, da branijo le svojo politično-ideološko odločitev proti drugi politično-ideološki odločitvi. V takšnem razmerju oziroma v takšni borbi pa seveda nikoli in nikdar ne bomo videli konca. Če pa ustavno sodišče odločitve ne more sprejeti s takšnim konsenzom, potem je pač ne more sprejeti (ker se ne more strokovno! uskladiti) in ostane odločitev državnega zbora v veljavi. S tem se izognemo dejstvu, da eno politično odločitev zamenja druga politična odločitev.

Predvsem pa s tem pridemo v situacijo, da ne bomo kar naprej in naprej ogrožali ustavne demokracije zaradi ideološko-političnih naziranj; vsa nespoštovanja odločb ustavnega sodišča so namreč ravno to, merjenje ideoloških argumentov oziroma moči … In pri sedanji ureditvi bo tako tudi v prihodnje. Stvari so pa preresne in država s preveč problemi, da bi morali biti nenehno talci ideološko-političnih bojev.