Vse pogosteje poročajo, da je bil vzrok prometne nesreče neprilagojena hitrost. To lahko razumemo tudi tako, da voznik ni upošteval prometnih predpisov o omejitvah hitrosti – pri prehitevanju, v križiščih, na prehodih za pešce ... Taki vozniki pogosto tudi vase preveč dotočijo in še kaj dodajo, da jim je potem pri vožnji »vse ravno«, dvopasovno cesto vidijo pa kot štiripasovno.
Nevarni so tudi tisti, ki pri svojem delu ne upoštevajo hitrosti odločanja, zato pa povzročajo nesreče drugim zaradi zapletov in zastojev v njihovem življenju. Za uradnike je že dolgo vsem znano, da zagovarjajo svoj ritem dela, potreben čas za razmislek pri odločanju in za svoj počitek, ker bi v naglici lahko napravili tudi napake. Take uradnike pogosto prehitijo celo požari vseh vrst odpadkov, čeprav so jih leta v naselja in mesta grmadili pred njihovimi očmi, zaznajo jih pa šele ob ognju, dimu in smradu.
Povsem drugi razlogi za zastoje pa so na sodiščih, ko prepogosto zadeve zastarajo po nekaj letih ali celo po desetletju. Bolj ali manj spretni odvetniki se za denar borijo proti tožilcem in sodnikom, ko iščejo razloge, da obdolženec nikoli ni kriv. To pa ni težko, če upoštevamo, da imamo zmedo tisočih zakonov in deset tisočih podzakonskih predpisov, zato ima lažje delo tudi tisoč in petsto odvetnikov.
Zanimive, vendar tudi vedno bolj zaskrbljujoče so za naš čas še vedno neprilagojene norosti, ki so jih uvedli odvetniki v obrambi zlikovcev in hudodelcev ter roparjev vseh vrst in velikega kalibra. Nikakor se ljudje po naravni ali kmečki pameti ne morejo sprijazniti in prilagoditi na nove odvetniške izume in trike, ki rešujejo hudodelce pred sodišči tako, da naslovniki ne odpirajo pošte s pozivi na sodne obravnave. To so neprilagojene norosti.