Takega sovraštva doslej še nisem nikoli zaznal in občutil. Toliko neodkritosti, toliko oddaljenosti med ljudmi, toliko odklonov, lažnih obljub, izključevanj, zapeljivih besed, toliko nameščanj raznih pasti in zavajanj, toliko prizadevanj za oblastne pozicije … O, groza! Trenutni oblastniki se ironično posmehujejo in trdijo, kako so pogovori koristni, a v praksi jih odklanjajo. Na široko poučujejo, kako so kompromisi potrebni, a obnašajo se izključevalno.
Govorijo celo o skupni viziji, a o spremembah nočejo ničesar slišati. Kažejo ogromno politične volje, iste in enake težave pa prihajajo na površje v vsakem mandatu. Vsi znajo vse in vsakega poučujejo, svojega kolega pa ne znajo ali nočejo poslušati. Tekoče in dosledno odklanjajo vse predloge drugih strank, ne čutijo pa napetosti in slabe volje, ki je že danes prisotna med volivci. Vse bolj smo podobni mazohističnim tipom, ki v trpljenju uživajo in nas ne predramijo in streznijo še tako veliki korupcijski podvigi.
Smo v takih razmerah še lahko optimisti? Lahko, če bomo izkoristili možnost, ki nam jo ponuja odstop predsednika vlade Marjana Šarca.