Vlada je marca v dveh zakonih neprevidno zapisala, da se veljavnost ekonomskih ugodnosti za podjetja, zaposlene itd. od 31. maja podaljša za še en mesec, če epidemija do 15. maja še ne bo preklicana – in so jo zato 14. maja zvečer »uradno preklicali«. Ampak, pozor: pri uporabljenem (zame od nekdaj spornem) pravnem triku, da ta predpis »velja od 14. maja, uporablja pa se od 31. maja«<, očitno niso pomislili na to, da s tem epidemija v resnici ni bila preklicana že s 14., ampak šele z 31. majem.
Vprašanje je seveda tudi to, kako bi lahko vlada 14. maja vedela, da 31. maja epidemije ne bo več, saj epidemiologi trdijo, da tega vnaprej ni mogoče vedeti – a to je le še dodaten razlog, zaradi katerega utegnejo ekonomske ugodnosti iz marčnih zakonov obveljati tudi še junija (razen če lahko to zakonsko določbo do 31. maja morda še spremenijo). Ne zato, ker prenehanje teh ugodnosti ne bi bilo ekonomsko in socialno upravičeno (ali bi bilo, ne vem, ker se na to ne spoznam), ampak zato, ker je bilo po zakonu prenehanje teh ugodnosti vezano (neprevidno, najbrž napačno) na preklic epidemije, ne pa na ekonomske in javnofinančne ocene. Razglasitev epidemije pa je 14. maja še vedno veljala – tega dne je vlada le razglasila, da epidemije 31. maja ne bo več.
Ali bo vsaj takrat to res epidemiološko potrjeno dejstvo ali le pravna fikcija, danes sicer nihče sploh ne more vedeti – a za vprašanje, ali bodo junija še veljale dotakratne zakonske ugodnosti, to nima nobenega pomena. Če je bila sredi maja epidemija (z vsemi svojimi učinki na ekonomijo in socialo) še vedno tu in je vlada tega dne »ugotovila« (pustimo ob strani, kako) in razglasila samo to, da epidemije 31. maja ne bo več, potem je (če pravo in logika kaj veljata) vsaj zame jasno, da zakonski pogoj za prenehanje ekonomsko-socialnih ugodnosti iz marčnih zakonov ni bil izpolnjen.