Tiskane izdaje
Pred slabimi osmimi leti smo se kot mlada petčlanska družina z vso svojo lastnino preselili »sem dol« in si tu na spodnji polobli našega planeta ustvarili novo življenje oziroma, kot pravimo, »Aussie way of life« (avstralski način življenja).
Seveda ideja za takšen življenjski korak ni prišla kot strela z jasnega. Oba sva si že v otroštvu želela odriniti v svet. Prvi pogoj, ki sva si ga zadala, ko sva želela željo uresničiti, pa je bil, da pridobiva ustrezno vizo, saj družina potrebuje določeno zagotovilo, da jo bo država sprejela. Kako se boš v novem okolju nato znašel, pa je seveda prepuščeno tebi samemu.
Kako torej do vize? Če prosiš za stalno, je postopek dolgotrajen; mi smo nanjo čakali dobri dve leti. A trud in potrpežljivost se obrestujeta, če ti jo odobrijo, saj so tu doli odprte vse poti, in, kar je še pomembneje, družina z majhnimi otroci ima zagotovljeno zdravstveno in socialno varstvo, pa tudi brezplačno obvezno šolanje. V bistvu kot državljan pridobiš vse pravice (in z njimi tudi dolžnosti), razen volile pravice. Najpomembnejše pa je zagotovilo, da si dobrodošel za neomejen čas.
Seveda pa je vsak svoje sreče kovač in Avstralije ne bi kar tako na slepo imenoval obljubljena dežela. Ti časi so minili; občutek imam, da kar povsod po svetu. Tudi tu se moramo boriti za svoje preživetje, si iskati zaposlitev, veslati skozi podražitve osnovnih dobrin. Se ti pa na vseh področjih ponuja več možnosti za uresničitev ciljev, kot smo bili vajeni v Sloveniji - deloma zaradi velikosti države, predvsem pa zaradi enega najvišjih življenjskih standardov.
Omenil sem že »Aussie way of life«, ki med drugim zajame tudi to, da se v novem okolju počutiš sprejetega. Ljudje so zelo odprti, družabni, niso zagrenjeni in zaverovani sami vase. Večina družabnih dejavnosti se odvija na prostem; pomaga, če so klimatski pogoji za to primerni, ljudje pa niso zakomplicirani.
Sem se preselijo z vseh koncev sveta; sorodne skupnosti pa se tako kot drugod po svetu pogosto naseljujejo skupaj v določene predele mesta. Vsak se lahko odloči, kakor mu najbolj ustreza. Nekako se mi zdi, da te lažje in hitreje sprejmejo medse v širšo skupnost, če si za to bolj dovzeten. Tako se ti tudi lažje odprejo družabne, socialne, poklicne, izobraževalne možnosti.
Seveda to ne pomeni, da se moraš predati in pozabiti svoje korenine in običaje. Da ohranjaš svojo kulturo, tu zelo spoštujejo, kar je razumljivo, saj je to v osrčju multinacionalne države, kakršna je Avstralija. Pravzaprav smo vsi razen staroselcev in otočanov priseljenci, novi ali preko svojih prednikov. Vsak ima svojo zgodbo in običaje; ne skrivamo jih pred drugimi, jih pa ohranja vsak po svoje, nekateri bolj drugi manj, hkrati pa smo tudi ponosni prebivalci te čudovite dežele.
Žal našo deželico na sončni strani Alp tu še vedno pogosto zamenjujejo s Slovaško ali katero od bivših ruskih republik, ali pa je del Jugoslavije, torej je znana po balkanskih vojnah. Prišli smo pač z majhnega koščka tega planeta - skupaj nas je le za polovico Melbourna, ki je drugo največje mesto v Avstraliji.
To pomeni, da nismo tako prepoznavni kot nekatere večje skupnosti. K temu malo pripomore tudi to, da Slovenci žal nimamo velike nacionalne zavesti. Ne v domovini ne v Avstraliji. To pa je velik izziv za nas, mlajše priseljence, da poskusimo ta lepa središča zdaj urediti tako, da bodo bolj prijazna družinam z majhnimi otroci. Le s prenašanjem kulturnih vrednot na svoje otroke lahko zagotovimo, da bo majhna skupnost, ki se je naselila sem izpod Alp, tu še dolgo živela.
Lep pozdrav s tega čudovitega konca sveta,
družina Maček
***
Mačkovi pišejo tudi blog: Mački so šli down under
Preberite tudi članek: Tudi v Avstraliji si službo in stanovanje poiščeš sam
