Tiskane izdaje
Med poletnim dopustom me po facebooku podraži prijatelj Sašo:
»2012 − Slovenski etnografski muzej Avsenikovo glasbo kot poseben fenomen za zmeraj vpiše med slovensko nesnovno oziroma duhovno, kulturno dediščino.« Kdaj bodo pa lajnarja vpisali?
Nagaja, zafrkava, ker mu je prav dobro poznana moja trpka izkušnja s slovensko »stroko«, ki odloča o vpisu slovenskih umetnin v seznam registriranih enot žive kulturne dediščine. Očitno pa ne ve tega, kako me je prijazni znanec, dober poznavalec te stroke, potolažil ob zavrnitvi vpisa lajnarjev na ta seznam:
»Dragi Rastko,
popolnoma razumem tvojo nejevoljo. Verjetno ne bom mogel pomagati, lahko pa podam svoje mnenje. Nekaj podobnega doživlja Avsenik. Dobro veš, kaj pomeni pojav Avsenikov za Slovence, a kljub temu koordinator ni našel dovolj razlogov za vpis Avsenikov v nacionalni register žive kulturne dediščine ...«
Čakaj malo, torej Avsenik ni vpisan, v poslanem citatu pa se trdi, da je na seznamu že vse od leta 2012. Država je torej, vsaj zdaj ob smrti, ugotovila, da je prek svojih strokovnih organov pokojnemu velikanu-umetniku delala krivico in želi zdaj žaljivo dejstvo prekriti z lažjo? Seveda, v tej naši domovini živimo v laži že več kot sedemdeset let. In tem lažem skorajda vsi veselo kimajo. Spodaj podpisani pa sem prepričan, da le resnica osvobaja. Zato sem se podal v raziskovanje izvora tega agitprop posega v opis življenjske poti velikega svetovnega umetnika Slavka Avsenika.
Ministrstvo za kulturo mi je odgovorilo:
»Spoštovani,
V letu 2012 se je začel postopek vpisa Avsenikove glasbe v register žive dediščine, vendar ta še ni zaključen. Prav tako še ni bilo odločeno, na kakšen način bo enota vpisana v register. Koordinator varstva žive dediščine se je glede načina vpisa povezal s strokovnjaki z glasbenega področja in bo v letošnjem letu z aktivnostmi glede vpisa nadaljeval. Kot ste sami ugotovili, Avsenikova glasba trenutno ni vpisana v register žive dediščine.«
Leta blokade in izživljanja nad umetnikom, škodo so vsekakor prizadejali zgolj in samo Republiki Sloveniji, so zdaj torej opravičili s težavnostjo postopka. Toliko o taki stroki, eni veliki sobi lokalnih »strokovnjakov«, ki so si svoje žalostno življenje vsaj malček posladkali tako, da so preprečili vpis kralja ljudskih src. Tako ali tako gre za »govejo muzko«, kot je uradno stališče slovenskega socialističnega agitpropa ...
Dejstvo je torej, da Slavko Avsenik ni vpisan na seznam. Od kod potem ta zavajajoči podatek? Pozneje sem izvedel, da od družine Avsenik. Zgodba je povsem preprosta. Leta 2012 je bila vložena uradna prijava za vpis tega svetovnega glasbenega fenomena. Niti na kraj pameti pa jim ni moglo priti, da je slovenska »stroka« zavrnila vpis v register.
Skratka, pošteno in prav bi bilo, da rečemo jasno in glasno: »Cesar (pogreb s salvami in državniškimi častmi) je vendar nag!« Dejstvo je, da je ta država (uradna politika) ljubljenca ljudskih src zlobno šikanirala, kadar in kjer ga je mogla. Kljub temu da je bil vsaj trikrat predlagan za Prešernovo nagrado, je ni prejel za časa življenja. Prejela pa jo je »umetnica«, ki njegovo glasbo in nje poslušalstvo imenuje, kot sem zapisal zgoraj.
Rastislav Rastko Tepina, predsednik Evropske zveze lajnarjev
P. S.: Ob tej priložnosti dajem javno pobudo Gorenjskemu muzeju, da vzpostavi register žive kulturne dediščine za Gorenjsko, saj konvencija predvideva obstoj več nacionalnih registrov. Kot prvo umetnino naj, kakopak, vpiše glasbo bratov Avsenik!
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
***
Odgovor Gorenjskega muzeja (17. julij 2015)
Spoštovani gospod Rastko Tepina,
najlepša hvala za javno izkazano zaupanje naši ustanovi, Gorenjskemu muzeju, v Vašem elektronskem pismu, prejetem na naš naslov v soboto, 11. julija 2015 in objavljenem dne 13. julija 2015 v internetnem Delu ter 14. julija 2015 v časopisu Gorenjski glas. Zapisali ste namreč:
»Ob tej priložnosti dajem javno pobudo Gorenjskemu muzeju, da vzpostavi Register ŽKD za Gorenjsko, saj Konvencija predvideva obstoj več nacionalnih registrov. Kot prvo umetnino naj, kakopak, vpiše glasbo bratov Avsenik!«
Vaša pobuda je vredna vsega spoštovanja, zato Vam odgovarjamo. Register žive dediščine je s političnim dejanjem podpisa Unescove deklaracije o nesnovni dediščini začela vzpostavljati naša država. Določila je strokovne ustanove za koordinatorja registra, od leta 2011 je to Slovenski etnografski muzej. Naloge Gorenjskega muzeja določajo pooblastila za javno službo Ministrstva za kulturo RS in odlok o ustanovitvi Gorenjskega muzeja MO Kranj; od njiju tudi dobivamo sredstva za izpeljavo vsakoletnega programa. Naša naloga je zbiranje, ohranjanje, predstavljanje, promoviranje kulturne dediščine Gorenjske, zlasti predmetov in z njimi povezanih pričevanj o daljni in bližnji preteklosti gorenjskih krajev in ljudi. To izpolnjujemo z našimi zbirkami muzealij, razstavami in publikacijami, muzejskimi večeri, študijskimi krožki, delavnicami, našo spletno stranjo, z mnogimi obiskovalci, s sodelovanjem z drugimi ustanovami in s posredovanjem našega arhivskega, fotografskega in dokumentacijskega gradiva tudi posameznikom. V Gorenjsko smo ukoreninjeni in vse, kar pričuje o ustvarjalnosti, spretnosti, znanju, vrednotah in načinu življenja Gorenjcev, zlasti naših prednikov, nas navdušuje. Mnogo tega lahko vidite in doživite na naši stalni razstavi Prelepa Gorenjska, katere naslov je povzet po Avsenikovi skladbi. Nismo pa pooblaščeni za vodenje nobenega registra, niti premične dediščine ne. V naši moči je dajanje pobud, sodelovanje v delovnih skupinah, priprava gradiv za vpis v register.
Ob tej priložnosti čestitamo g. Rastku Tepini za uspešno vodenje oživljanja lajnarstva pri nas. Pokojni gospod Slavko Avsenik je v svojem življenju vztrajno deloval, ustvarjal, si prizadeval za odličnost in zvestobo svojim visoko postavljenim vrednotam. Ta njegova drža nam je čudovit zgled in vzpodbuda za upanje, da kdor čaka, dočaka, kdo trka, se mu odpre.
Mag. Tatjana Dolžan Eržen
Muzejska svetovalka za etnologijo v Gorenjskem muzeju
