Ljubitelji leninizma (7)

Gospe Alenke Puhar ni nihče poklical na zagovor, kot mi v pismih bralcev na 7. strani Dela odgovarja 1. junija, ampak ji je (tovariš) Jože Kavčič napisal mnenje o vsebini njene kolumne z naslovom Ljubitelji leninizma. Njen »zagovor« ima očiten priokus podcenjevanja in dobršno mero sarkazma. Naj zato povem, da imam 82 let in visokošolsko izobrazbo družboslovne smeri.

Torej, še enkrat bom napisal, da z razpadom Jugoslavije načela novinarskega kodeksa, ki so bila takrat v veljavi, niso ne zastarala ne umrla. Očitno pa je treba ugotoviti, kaj je »ljubiteljsko leninističnega« v tem, da novinarji v »demokratičnem« kapitalističnem političnem sistemu obravnavajo in opozarjajo na anomalije oziroma deviacije, ki so prisotne v njegovem delovanju, vsak dan in povsod. Obravnavajo jih tudi po načelih novinarskega kodeksa, ki ga Vi obravnavate kot »privrženost marksizmu in leninizmu«.

Osredotočil se bom na Vašo trditev, ki zadeva »zvesto sledenje komunističnim načelom« med novinarji. Trdno sem prepričan, da o »bojevitem odnosu do birokratizma, tehnokratski uzurpaciji, nacionalnem šovinizmu, separatizmu, prodiranju liberalno-anarhističnih idej itd.« – in jaz dodajam: korupcije, goljufanja, tatvin, sprenevedanja, prirejanja in potvarjanja znanih dejstev ali resnic, vse to za sedanje politične potrebe nekega političnega subjekta – ni stvar ljubiteljskih leninističnih načel, ampak je to sistem novinarskih načel v sleherni demokratični družbi ali državi.

Mediji oziroma njihovi novinarji jih uporabljajo za boj proti političnim in gospodarskim anomalijam ne samo v družbeni, ampak tudi v privatni ali državni lastnini. Te težave povsod načenjajo oziroma onemogočajo normalno delovanje demokratičnega političnega in tudi gospodarskega sistema.

Te deviantne pojave »preganjajo« predvsem državni organi v večini demokratičnih držav. Pogosto nanje opozarjajo prav novinarji. Torej gre le za normalne moralne in seveda tudi zakonske norme in to v sleherni organizirani družbi. Preveč pogosto pa državni organi (vlade, pravosodni organi, predsedniki itd.) zavestno ustvarjajo abnormalno stanje. Nameni so različni. Eden od primerov: »Slovenija je najboljša pri premagovanju pandemije koronavirusa v Evropi«, je razglasil predsednik vlade. Resnica pa je bila, da smo bili, glede na število prebivalcev po številu okuženih in umrlih za to boleznijo v Evropi nekje na sredini. Prvotno sporočilo je na razgovoru na RTV ublažil z izjavo, »da je Slovenija med najuspešnejšimi državami«.

To je sprenevedanje! Komu je to namenjeno? V politiki je veliko možnosti. Zainteresirani jih poznajo. Potem ni čudno, da nastanejo težave in konflikti med oblastjo in državljani. Recimo, doma so se »rodili« kolesarji, ki so napovedali, da hočejo spremembe. Premier pa oborožuje vojaške rezerviste. Zakaj že? »Ljubitelji leninizma« pa opozarjajo, da bodo v imenu demokracije razkrivali dogajanja v politiki sedanje oblasti v Sloveniji. Če opozarjajo na sprenevedanje, laži, kadrovske cunamije, uveljavljanje Omanovega načela in podobno, je to za Janšo in Puharjevo »opažanje komunističnega vpliva« in to je treba sporočiti Evropi. Za ljudi, ki jim je Slovenija pri srcu, pa je to blatenje našega slovenskega ugleda.

In kako je z ugotovitvijo, da imajo slovenski mediji izvor v komunizmu? Upam, da me spomin ne vara, ko ugotavljam, da je moja generacija večino svojega življenja (razen do leta 1945) skupaj z drugimi živela v socialistični državi Jugoslaviji. Vsi smo vedeli, da bo pot do komunizma, če kdaj bo, še zelo dolga in vijugasta. Torej, v tej socialistični državi so živeli in ustvarjali tudi novinarji, ki so delovali v različnih medijih. In kje je tu komunizem? Spet gre za potvarjane oziroma prirejanje dejstev za politične potrebe, za omalovaževanje preteklosti in potenciranje uspešnosti novega sistema, večstrankarskega parlamenta in vlade. Vendar, tudi tam sta, škoda, »prisotni dve stranki«, ki delata zgago, ker »gojita razločna nagnjenja v to smer ... (ljubiteljev leninizma)«. Res je, da so v parlamentu tudi stranke, ki imajo progresivne programske usmeritve, zato niso v koaliciji, ki ji, brez ugovora, »dirigira veliki vodja«.

In za konec, ga. Puharjeva. Če bi imela »mnenja« tovariša Jožeta Kavčiča res tak vpliv na slovensko javno mnenje, da »zasluži stoječe ovacije«, potem bi bil zelo ponosen.