Tiskane izdaje
Sem mu prav hvaležen, da sem bil zdaj prisiljen prebrati še pet sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), na katere se sklicuje, saj so zame kot pravnika zelo zanimive – le da s tu sporno »zadevo Mahnič« (ali je predstavniku parlamenta dovoljeno žaliti ustavno sodišče) nimajo prav nič opraviti.
Že na mojo kritiko, da je bralcem napačno predstavil zadevo Karacsonyi, ni odgovoril ničesar – zdaj pa še tole! Sklicuje se na pet drugih sodb ESČP, ki pa se vse ukvarjajo le z vprašanjem, kaj je pri kritiki sodnikov in tožilcev dovoljeno odvetnikom in novinarjem, kar je pa od tu spornega vprašanja oddaljeno še precej bolj kot zadeva Karacsonyi. Uporabljena je bila torej metoda »odvračanja pozornosti« od spornega vprašanja drugam – in to z navajanjem sodb ESČP po imenih in številkah, ne po njihovi vsebini. Metoda je lahko učinkovita nasproti veliki večini bralcev, ki ne bodo šli brskat po spletu in nato brat dolge in zapletene sodbe – nespametno pa jo je uporabiti proti pravniku, ki take sodbe potem poišče in prebere.
Profesor na mariborski pravni fakulteti dr. Jurij Toplak (na fotografiji) in nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic različno razlagata odločbe ESČP o tem, ali smejo poslanci oblast imenovati mafija. Foto Leon Vidic
V interesu ponovne vzpostavitve doslej korektnih odnosov med nama, zlasti pa v interesu dialoškega iskanja resnice (ki seveda ni v stoodstotni »posesti« nikogar), pozivam kolega Toplaka, naj namesto doslej vsebinsko napačnega sklicevanja na sodbe ESČP, zlasti v zadevi Karacsonyi, raje pojasni svoje stališče do vprašanj, ki so bila z mojim prispevkom res zastavljena, in naj pove tudi, kaj si kot profesor ustavnega prava misli o tem, da predstavnik parlamenta ustavno sodišče skrajno žaljivo označi za mafijo.
Da si je ta to dovolil celo zaradi preliminarne odločitve, kjer o spornem vprašanju, ki je bilo ustavnemu sodišču zastavljeno, vsebinska odločitev sploh še ni bila sprejeta, je pri tem samo še pika na i, ne bistvo problema.
