Moji spomini na profesorja Sruka

Naslednji dan, ko je umrl zadnji prosvetljeni filozof, se je začela krvava francoska revolucija, kot čiščenje človeškega duha na najbolj grozovit način.

Ob dokončnem slovesu od prvega viteza Harfističnega omizja prof. dr. Vladimirja Sruka lahko pričakujemo velike tektonske premike v svetovni družbi, saj je umrl zadnji veliki filozof posttotalitarnega časa. Bil je v družbi svetovnih filozofov Korčulanske šole, v kateri se je pojavil celo Erich Fromm.

Poznati profesorja, kakor smo ga na kratko klicali – za to je bilo nujno prenesti višine in znati leteti, saj je profesor večino svojega življenja letel tik pod oblaki, kjer je redek zrak, človek pa skoraj popolnoma sam. Kako smešni so vrabčki, ki čivkajo na naših strehah, misleč, da poznajo orla in da so mu skoraj enaki, saj tudi sami znajo leteti.

Ko je profesor razlagal zapletene zakonitosti medčloveških odnosov, je znal pripovedovati v literarni maniri. Junaki v njegovih zgodbah so bili živi. Sedeli so z nama pri mizi tako resnično, da si samo čakal, kdaj bo kateri od njih spregovoril. Čutiti se je dalo, da je profesor življenje posvetil iskanju vzrokov, ki so človeštvo pripeljali do največjih zablod in povzročili toliko zla. Razčlenjeval je velike voditelje in ljudi tistega časa, njihove navade, strasti in sanje. Spominjal me je na alkimista, ki vse življenje topi razne snovi, misleč, da bo našel zmes modrosti.

Zgodbe so opisovale njegovo otroštvo. Očeta kot strateškega metalurga v jeseniški železarni, ki je vedno odmašil zaprto vodo na vikendu nad Jesenicami, ko se je pripeljala iz Zagreba imenitna gospoda. Mater je predstavljal kot zavedno Slovenko, ki ni hotela poučevati v nemščini. Redno je bila klicana na pogovor z nemškim majorjem tajnih služb, ki jo je vedno znova prepričeval, da bi vendar učila v nemški šoli. Mati pa je vedno odgovarjala, da ne zna dovolj dobro nemško. Nakar jo je major vprašal, gospa, v katerem jeziku pa se midva pogovarjava, če vi ne znate nemško? S profesorjem sva ob tej priložnosti vedno znova konstatirala, ali ni bil ta major major Wolf iz Svetinove Ukane.

Veliko anekdot je bilo vezanih na njegovo najzgodnejše politično delovanje. V okupirani coni na Primorskem ga je vedno spremljal telesni čuvaj, kot se je za aktivista velikega formata spodobilo. Kako se je rešil »cimra« v študentskem domu, ki je pripeljal dekleta v skupno sobo, saj je tisti čas moral profesor čakati na hodniku. Naslednjič je na steno nad posteljo, v kateri je spal njegov sošolec, napisal nekaj ženskih imen in jih prečrtal. Reakcija deklet ob srečanju z imeni na steni je bila nad pričakovanjem in profesor je bil nadalje sam v sobi. Kako je čuval maršala in bil skrit v zvoniku, ko je ta prišel na miting v Ostrožno. Pa o priprtju ljudi, ki so prišli na miting in peli pesem Kam je veselje šlo, ki se je takrat predvajala na radiu. Agenti tajnih služb so jih prijeli in zasliševali, zakaj pojejo to pesem, če pa je prišel maršal in z njim veselje.

Za vse življenje ga je zaznamovalo srečanje z Golim otokom, saj je kot priprt v celjskem zaporu dobil odločbo za premestitev na Goli otok. Nikoli ni povedal, zakaj so ga zaprli. To so bili časi, ko je zadostovalo, da nekomu nisi bil všeč. Tudi pameten biti ni bilo vedno dobro. Ježek je nekoč dejal, »nisem tako nespameten, da bi bil pameten«. Profesorja je rešil nekdo, o katerem je samo sklepal.

Po zunanji formi je bil profesor povsem posveten. Le redkim pa je bilo dano, da so odkrili njegovo notranjo obliko, ki je bila tako blaga in lepa, saj je z vsem svojim bistvom sprejemal presežno dimenzijo in verjel v dobra dela, kot je nekoč zapisal Bach: »Vse za božjo slavo.«