V kolumni Most čez morost (Delo, 16. junija, stran 7) sem opazil, da me je kolumnistka ga. Alenka Puhar malo ošvrknila. Čez nekaj dni mi je kolumna spet prišla pred oči in sem jo pazljivo prebral. Nič novega. Novorek novodobne vladajoče politike s sklicevanjem na prejšnje stoletje, zaradi odvračanja pozornosti od sedanjosti, v kateri živimo.
Ne bi se odzval na njen ošvrk, ki je povezan z mojim odzivom na njeno kolumno Ljubitelji leninizma. (Na mene se lahko nanaša samo »bahanje z dinarji«, kar ni res, tega nisem zapisal, in »dobro jedli«. Tisto o vodki in sirih in še kaj ni zraslo na mojem zeljniku.)
Na ošvrk bi bil lahko celo malo ponosen zaradi njenega statusa, če ne bi izrabila tudi moje besede, z namenom manipulacije in sprevračanja napisanega. Ostajam pri svojem opisu, da smo turisti ropali Češko (takratno ČSSR), ker smo na črno menjavali marke (ne dinarje) po štirikratni ceni v primerjavi z uradno menjavo, povrhu vsega smo se imeli še dobro.
Mislim, da je namerno prezrla moje mnenje, da so bile za tako stanje krive češke oblasti, ne Čehi in mi turisti. Nato je prezrla primerjavo s Slovenijo, ki je po spremembi političnega režima doživela mnogo večje ropanje njenega premoženja, še posebej nekdanjega tako imenovanega družbenega premoženja s strani ekspertov z zahoda s pomočjo domačih ekspertov in oblasti. Zgodba, ki še ni končana. Na žalost.
Osrednje sporočilo mojega zapisa je bil izražen strah, da nas sedanja vlada pelje v naročje Orbána in posledično v malo spremenjeno situacijo, ki smo jo doživljali v vzhodni Evropi. V avtoritativni centralnoplansko-birokratski kapitalistični sistem. Kapitalizem nas po mojem mnenju drži za zdaj nad vodo, roparski kapitalizem nas bo vedno bolj vlekel na dno in ga bodo v polni meri občutili šele naši potomci. Centralnoplansko-birokratski sistem je cokla, ki je ne potrebujemo.
Res sem še zapisal, da nisem živel leta 1989 za železno zaveso. Železna zavesa pomeni še vse kaj drugega kot šikaniranje ali preganjanje drugače mislečih umetnikov in kulturnikov pred štiridesetimi leti in tudi zdaj. Čeprav smo obdani z železnimi ograjami.
Nakladanje, da so se leta 1990 od nekod vzeli ti desničarji, pomeni začetek prilaščanja zaslug za osamosvojitev od Jugoslavije samo desničarjem. Takrat še ni bilo desničarjev in levičarjev. Danes sta oba izraza v Sloveniji v glavnem psovki. Motijo me njeno izrazje in sočasni poskusi diskreditacije, kar je tudi sicer odraz političnega novoreka, ki ga doživljamo, pa tudi prakse v času, ki ga gospa kritizira.
Da ne bo pomote. Pisanje o dogodkih v zvezi z revijo Most je zanimivo in tudi za današnji čas lahko zelo poučno.
Morda ima zunanji minister prav, ko navaja, da izhajajo naši novinarji iz komunističnega obdobja, sem si mislil ob branju kolumne.
Verjetno tega ne bi zapisal, če ne bi izhajal iz obdobja, s katerim smo se mulci bahali, da smo »predvojna roba«. Zaključim z mislijo, da »narod, ki ne spoštuje svoje preteklosti, nima prihodnosti«.