Na kulturni praznik ni bilo videti pesnika

Ministrstvi za kulturo in šolstvo naj vsako leto natisneta Prešernove portrete za vse prvošolce na časopisnem papirju in jih razdelita šolam.

Objavljeno
15. februar 2019 05.00
Posodobljeno
15. februar 2019 14.54
FOTO Jure Eržen
Mira Bastjančič, Nova Gorica
Mira Bastjančič, Nova Gorica
»A mi lahko iz časopisa dobiš kako sliko od enega?« me je prosil vnuk (1. razred) pred kulturnim »praznikom«. Od Prešerna? Seveda, nič lažjega. Pregledam zadnje PN, stare zaloge izrezkov pomembnih dogodkov – nič. Dobro, si mislim, jutri pride časopis navsezgodaj, bom tam dobila, ampak so bile ravno ta dan dostavljene po osmi: »Povej učiteljici, da boš prinesel sliko v ponedeljek!«

Tudi če bi Primorske dobila prej, vnuk v šolo ne bi nesel tistega, kar sem mu hotela dati. Le pri TV-sporedu je bila miniaturna, le delna in zelo slaba fotografija Prešernovega spomenika v Ljubljani. Malo me je ujezilo in sem šla v trafiko na Kidričevi, kupila Delo, nato pa v drugi trafiki pred Trgovsko hišo še Nedeljskega in Novi glas. V vseh je bilo obilo novic o kulturi, predvsem o Prešernovih nagrajencih, a samega pesnika bolj malo. V Delu sta bili dve sliki (na eni ga perejo, spomenik namreč), v Nedeljcu dve (klasična, hvala bogu, čeprav med manekeni) in v Novem glasu spet nič.

Nato sem šla v knjigarno na Bevkovem trgu, zdaj le papirnica, in se pozanimala, ali prodajajo kake fotografije Prešerna (kot so jih včasih): »Ma gospa, kje pa, kaj si mislite, tega se ne dobi več … Tako je!« Pa tudi v izložbi nimate nobene slike ali opozorila na praznik, sprašujem: »Ma dejte, dejte, to ni več.« Kaj ni več, sem razmišljala? Moderno? Bila sem res že jezna, zato sem šla še v Mladinsko knjigo na Rejčevi. Tudi tam nobenega znamenja zunaj, da bo naslednji dan Prešernov oziroma kulturni dan, in tudi tam niso imeli nič za nalepiti v zvezek: »Ne hodite v knjigarno v Qlandii, ker tudi tam ne boste ničesar dobili.« Niti v izložbi nimate nič o Prešernu, sem bila sitna.

Šla sem do Alenke po nekaj metrov traku v barvah slovenske zastave. Košček sem privezala na nagrobno ikebano očetu Antonu Rutarju, narodnjaku in tigrovcu, ki se je vse življenje boril za slovenski jezik, narod in njegovo kulturo. Ko sem se vračala mimo knjigarne, sta bili v izložbi dve Prešernovi knjigi. Vsaj to, hvala!

Predlagam, da ministrstvo za kulturo in ministrstvo za šolstvo združita moči. Vsako leto naj natisneta Prešernov portret za vse prvošolce na časopisnem papirju in jih razdelita šolam. Kasneje ga bodo otroci lahko natisnili tudi z »neta«, kot so mi rekli njihovi starši. Druga možnost: naj bo praznik le na koledarju, da bo imela šentflorjanska dolina prost dan, o tem, da bi otroci o njem kaj vedeli, pa po presoji, saj ni vse za vse. Sreča za to deželo je, da je še ogromno kulturnih navdušencev povsod po Sloveniji, tudi v šolah.