Najlepše mesto z nehumano upravno enoto

Poniževalen postopek za pridobitev parkirne kartico za invalida.

Objavljeno
03. oktober 2020 05.00
Posodobljeno
03. oktober 2020 05.00
Parkirišče Tivoli 30.9.2020 Ljubljana Slovenija [Parkirišče Tivoli,Ljubljana,Slovenija] Foto Jože Suhadolnik
Jurij Us,  Medvode
Jurij Us, Medvode

Psi lajajo, karavana gre dalje. Ne dvomim, žal, da bo tako tudi po objavi mojega protesta o naši izkušnji.
Maja letos je moja žena doživela možgansko kap. Strdek ji je zaprl večjo arterijo v možganih, zato je del možganovine odmrl. Posledica tega, poleg ostalega, je ohromelost desne roke in noge, ne more hoditi, prizadet je govor, ne pozna črk, ne more pisati.

Na centru za socialno skrbstvo se je starejši sin pozanimal, ali lahko dobimo parkirno kartico za invalida. Napotili so nas na upravno enoto. Tu je sin dobil napotila o postopku. Po navodilih občine Vransko, objavljenih 10. septembra 2020, smo pridobili zdravniško potrdilo izbranega zdravnika, da žena ni samostojno pokretna in da uporablja invalidski voziček, priložili mnenje Nevrološke klinike UKC Ljubljana o zdravstvenem stanju (za uveljavljanje pravic do socialnovarstvene storitve), kjer je označeno, da je žena »nepomična«.

S tem se je sin oglasil na upravni enoti Ljubljana. Vse to ne zadostuje za izdajo parkirne kartice za invalide. Obrazec zdravniškega potrdila ni pravi. Ko bomo prejeli potrdilo na ustreznem obrazcu, moramo ženo pripeljati k njim, da se prepričajo o dejanskem stanju, čeprav v navodilu piše: » V kolikor vlagatelj vloži vse zgoraj navedene priloge, se mu parkirna karta izda takoj.« Ko je sin protestiral, da je vse to birokratski postopek, so mu rekli, da tako mora biti, da so k njim pripeljali celo pacienta (pacient = trpeči) pod kisikom.

Pustimo to, da je zdravniško potrdilo javna listina, veljavna do preklica, pustima čas covida-19 in priporočilo »držite se doma«, pustimo dnevna obvestila o prezasedenosti zdravnikov in težavah z dostopnostjo do njih. Prosim, spoštovani bralci, pomislite: dotični, ki je to izjavil v podkrepitev svojih zahtev, ni pomislil na trpljenje bolnika pod kisikom. Normalnega človeka bi bilo sram, da to zahteva. Ali ni to dokončna razčlovečenost naše družbe?

Čeprav nisem več član zdravniške zbornice, jo sprašujem: »Kje je tu spoštovanje zdravniškega poklica?« Ali je dopustno, da administracija presoja strokovno mnenje zdravnika? Boste ukrepali?

Enako varuh bolnikovih pravic! Tistemu, ki se je tega postopka domislil, pa globok prezir. (Bil bi hinavec, če bi mu rekel gospod, ker ga ocenjujem daleč od pravice do tega naziva, če pa predpis izhaja iz tako imenovanih »svinčenih« časov, ne bom rekel tovariš, ker bi razvrednotil plemeniti pomen te besede.)