Tiskane izdaje
Moram ugotoviti, da je po moji presoji odgovarjal na zastavljena vprašanja pošteno in iz lastne izkušnje osvetlil bolečo nemoč posameznika znotraj zdravstvenega sistema, kot ga imamo. Zanimivo je bilo, da pravzaprav širine problematike, kot jo je prof. dr. Lojze Pleskovič izpostavil pred parlamentarno komisijo, le-ta ni razumela, kot sem imela vtis glede na zaslišanemu zastavljena vprašanja. Izkazalo se je, kot se nam Slovencem rado dogaja, da se tudi v parlamentu ne znamo pogovarjati. Govorniki sledijo svoji predhodno izdelani smeri razmišljanj in je niso sposobni spremeniti, pa čeprav bi jo morali glede na informacije, kot so jih prejeli v tem primeru od zaslišanega. Ves čas je predsednica parlamentarne komisije poudarjala, da izraelski kirurg ni imel slovenske licence, ki naj bi bila bistvena oziroma bi bilo vse v redu, če bi jo pravočasno pridobil. Ni se slišalo, da je izraelski kirurg v določenem razdobju pričel delati v Ljubljani po sklenjeni pogodbi s Kliničnim centrom Ljubljana, ki ga je pravzaprav najel za njegovo delovanje pri nas.
Prof. dr. Lojze Pleskovič je slovenski javnosti poskušal povedati, kot sem ga razumela, da v slovenski medicini že dolgo ni odgovornih poštenih avtoritet, ki bi lahko deviacije sistema preusmerile v pravo smer. Deviacije vsi vidimo. Kažejo se v predolgih čakalnih vrstah na diagnostične postopke in zdravljenja. Toda da je do njih prišlo, je kriv sedanji sistem, ki ne goji spoštovanja posameznikovega dobrega dela, ki zavira medsebojno zdravo konkurenčnost in povozi vsakega posameznika, ki podreza v mir mlakuže, pa tudi, če upravičeno. Naš sistem je, kot lahko ugotovimo, zelo širok in neoprijemljiv pojem. Nekakšno nedotakljivo božanstvo. V njem so varno skriti neodgovorni posamezniki. Vse je tako naravnano, da pravi vzvodi moči in odločitev niso izpostavljeni javnosti ter jih zato tudi ni mogoče poklicati na odgovornost.
Prof. dr. Lojze Pleskovič je slovenski javnosti poskušal povedati, da v slovenski medicini že dolgo ni odgovornih poštenih avtoritet Foto Aleš Černivec
Prof. dr. Lojze Pleskovič je vse to na zaslišanju resignirano poročal. Bil je v vrhu, kot lahko ugotovimo, slovenske medicinske hierarhije, pa se je počutil povsem nemočnega. Za svoji najpomembnejši odločitvi, kot sta bili na primer zaprtje kirurškega oddelka v Bolnici dr. Petra Držaja ter odpust plastičnega kirurga, ki je kršil moralno etični vidik univerzitetnega učitelja, si je v slovenskem prostoru pridobil vrsto sovražnikov. Sistem ga namreč ni dovolj glasno podprl, ostal je nekako izmikajoč. Če bi sistem priznal, da je bilo oboje edino prav, bi mu olajšal pozicijo proti tistim, ki so nasprotovali obema odločitvama, ter bi kakšen od pridobljenih sovražnikov za svojo usodo krivil »popravljen sistem« in ne osebno prof. dr. Lojzeta Pleskoviča. Tudi ne dovolj slišana je ostala zelo pomembna ugotovitev zaslišanega, da v slovenski zdravstveni sistem nikakor ne uspemo vpeljati merjenja obsega in kakovosti zdravnikovega dela, pa bi ga v dobro bolnikov vsekakor morali. Močno smo okuženi z uravnilovko iz preteklega političnega sistema, da smo vsi zdravniki dobri in da v kvaliteti dela med nami ni merljivih razlik. Nočemo priznati, da razlike so, da so nekateri izjemno dobri in drugi zelo slabi. Oboji pa imamo imena …
Licenca izraelskega kirurga je, kot lahko ugotovimo, precej postranski problem problematike otroške srčne kirurgije. Problem pa je, kot je nazorno osvetlil prof. dr. Lojze Pleskovič, naš zdravstveni sistem, ki posameznika, ki bi želel kaj izboljšati, ne podpre. Slovenski problem je torej vzdrževanje mlakuže, ki naj se ne izsuši.
