Nasvet sosedom Hrvatom

Slovenci smo letos pred težko nalogo: reševati moramo turizem, in to tako doma kot pri sosedih Hrvatih. Doma nam gre kar dobro, sosedje pa se pritožujejo, da nas je vse premalo na njihovi obali. Da bi jim turizem stekel bolje, bi dal nekdanjim bratom oziroma bratrancem Hrvatom naslednji nasvet!

V času Jurčiča in Tavčarja se je na slovenskih tleh govorilo, da se slovenski in hrvaški jezik med seboj ne razlikujeta veliko. Posebno v hrvaškem kajkavskem svetu ne. Ko je bil slovenski pisatelj Ivan Tavčar ob zlatomašniškem jubileju očeta jugoslovanskega gibanja Josipa Juraja Strossmayerja povabljen v Zagreb kot slavnostni govornik, je našim kajkavskim sosedom na javnem mestu, v svoji govorniški vnemi, celo dejal: »Slovenci nismo nič drugega kot alpski Hrvati!« Ob tem priznanju je doživel huronsko ploskanje in neizmerno navdušenje. Pozneje so slovenski hudoumneži v nekakšno protiutež Hrvate ocenili kot »panonske Slovence«. V vsakem primeru pa naj bi šlo za veliko jezikovno povezanost.

In kako je danes na hrvaški obali? Znano je, da smo Slovenci na Hrvaškem med najbolj številnimi in najbolj potrošniško usmerjenimi gosti. Z lučjo pri belem dnevu pa bi lahko iskali turistično agencijo ali hotel, kjer bi imeli turistični prospekt ali jedilnik, natisnjen v slovenskem jeziku. Receptorji, vodniki in natakarji kar dobro obvladajo angleščino in nemščino, jezik nekdanjih »alpskih Hrvatov« pa jim nikakor ne gre iz ust. Si predstavljate, da pride zvečer k mizi veselih Slovencev hrvaški natakar in jih v čisti slovenščini vpraša: »Dragi slovenski prijatelji, bi ga morda stisnili še en litrček?«

Prepričan sem, da tudi natakar ne bi ostal žejen …