Ne le zdravniki, izstopil bi marsikdo (2)

Zdravstvo je posebna družbena dejavnost, zanimiva za vsakega državljana.

Objavljeno
06. oktober 2020 05.00
Posodobljeno
06. oktober 2020 05.00
Morda se tisti, ki zagovarjajo izstop zdravnikov in drugih, niti ne zavedajo, kaj vse bi bilo treba pri tem postoriti, da bi sistem zaživel in dolgoročno tudi obstal. Foto: Jure Eržen/Delo
mag. Janez Zeni, Spodnja Besnica
mag. Janez Zeni, Spodnja Besnica
V medijih so se znova začele pojavljati napovedi, da bi šli zdravniki in še kdo iz enotnega plačnega sistema, ki velja za naš javni sektor, kot beremo tudi v prispevku Barbare Hočevar z naslovom Ne le zdravniki, izstopil bi marsikdo (Delo, 23. septembra, stran 2).

Te stvari so jim bile že večkrat strokovno argumentirano pojasnjene – prazna pričakovanja pa so, da bodo s tem imeli višje plače in boljše pogoje dela. Velja se zavedati, da je denar treba najprej zaslužiti in šele potem po vnaprej znanih merilih tudi deliti. Glede boljših pogojev dela pa kaže poudariti že zelo znano dejstvo, da je največ odvisno od zakonov, predpisov in še posebej od vodenja – od ministrstva navzdol.

Seveda, zdravstvo je posebna družbena dejavnost, ki je slej ko prej zanimiva za vsakega državljana in je ne kaže obravnavati kot neko profitabilno dejavnost. Poleg tega je treba upoštevati tudi medicinsko osebje, ki je sestavni del zdravniških ekip, brez katerih tudi zdravniki veliko ne morejo. Morda se pa tisti, ki zagovarjajo izstop zdravnikov in drugih, niti ne zavedajo, kaj vse bi bilo treba pri tem postoriti, da bi sistem zaživel in dolgoročno tudi obstal. Postavlja se vprašanje, na kateri organizacijski ravni v okviru »tehnološko« zaokrožene zdravstvene enote bi se lahko smiselno ugotavljal prihodek in njegov del za plače. Sicer pa gre denar za zdravstvo iz državne blagajne, zato je državni nadzor nujen.

Drugo pomembno vprašanje s tem zvezi pa je velika težnja po privatizaciji zdravstva v Sloveniji. Zlasti skeptiki ob vsakem takšnem poskusu, kot je napovedani izstop zdravnikov iz enotnega plačnega sistema, vidijo bojazen in željo po privatizaciji zdravstva, posebno še, če se s tem obljublja skrajševanje obupnih čakalnih vrst. Ob tem želim poudariti, da večino naših državljanov prav malo briga, ali je zdravstvena ustanova, v kateri bodo ustrezno kakovostno in v znosnem času obravnavani, zasebna ali javna! Še to: napovedan dodatni denar za skrajšanje čakalnih vrst ne bo učinkovito naložen, če se tega pristojni ne bodo lotili in vodili kot nacionalni projekt.

Bojim se, da se predlagatelji izstopa ne zavedajo, da zdaj njihove statuse in s tem tudi plače zagotavlja država (kot neke vrste pozavarovanje). V primeru izstopa pa tega ne bo več in bodo bolj ali manj izpostavljeni ekonomskim zakonitostim trga. Bog ne daj!

S katerimi argumenti predlagatelji izstope utemeljujejo? Pri tem ne gre le za zdravnike, tudi storitveni del to napoveduje. Kdo pa to je, ne povedo, proizvodnje pa tako ali tako ni v njem. Kaj je predvsem razlog za izstope? Premier je govoril o zdravnikih, ki so dali odpoved in šli delat v Avstrijo, »kjer so za manj obremenjen delavnik zaslužili trikrat več«. (Zanimivo bi bilo vedeti, koliko je takih.) Osebno menim, da je to le leporečje brez stvarne osnove, ki bi opravičevala napovedane izstope.

Ta »Virantov« enotni plačni sistem, v katerem sem bil podpisani strokovna podpora delovni skupini, velja od septembra 2008. Imel pa je že takrat pomanjkljivosti. Vedelo se je, da so nekateri poklici (medicinske sestre in policisti, na primer) močno podcenjeni, da razvrstitev delovnih mest ni bila grajena na optimalni organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, za kar so bile izdelane vse računalniško podprte strokovne podlage, da napredovanja zaposlenih na delovnih mestih niso bila dovolj dobro strokovno opredeljena, da del plač na podlagi delovne uspešnosti posameznika in cele organizacijske enote ni bil strokovno pripravljen, da je uravnilovka, da plače in sploh statusi vodilnih in vodstvenih niso bili povezani s sicer slabo opredeljenimi strateškimi in poslovnimi cilji, da odgovornosti glede delovanja enotnega plačnega sistema niso bile ustrezno opredeljene ... pa še kaj.

Prav v teh trditvah lahko iščemo vir nesporazumov, zaradi katerih (na primer) zdravniki že ves čas grozijo z izstopom. Vendar to niso stvari, ki bi opravičevale rušitev enotnega plačnega sistema, le ustrezno ga je treba popraviti in dopolniti. Z ustreznim strokovnim pristopom, kjer so metode in postopki dobro znani tudi domači slovenski stroki, bi se ob primerni politični podpori ti problemi v splošno zadovoljstvo v razmeroma kratkem času lahko zadovoljivo rešili. Že večkrat me je prijatelj, znani slovenski ekonomist in profesor, vprašal, ali se politika ali sindikati kaj posvetujejo s stroko? Odgovor je bil: Ne! Ob tem le še to. Kdorkoli želi kaj vprašati, mora o tej zadevi vsaj nekaj malega vedeti.

Če bi se popravkov ali prenove, kar je nujno potrebno, res lotili, je treba začeti s prenovo in racionalizacijo zakonodaje na državni ravni in posledično s prenovo procesov pri posameznih pravnih subjektih. To so temeljni pogoji, ki jih upošteva razviti svet, tudi v Sloveniji. Z dogovorom med politiko in sindikati ter ustrezno strokovnostjo bi bil prenovljen plačni sistem lahko dokaj hitro »pod streho«.