O usodi Mure ne sme odločati Facebook

Na platformi Facebook je bila objavljena spletna anketa, v kateri so se uporabniki lahko izrekli za ali proti gradnji hidroelektrarn (v nadaljevanju HE) na Muri. Ni pomembno, kdo in s kakšnimi nameni je pobudnik ankete, tudi ni pomemben izid. Pomembnejše se nam zdi dejstvo, da z njo kot družba dopuščamo zlorabo demokracije, izrivanje strokovnega dialoga in odmik od pomembnih strateških vprašanj, za katera naj bi država zagotavljala strokovne podlage ter prostor za javno razpravo. Primer je vreden podrobnejšega ogleda, v izogib tovrstnim spodrsljajem v bodoče.

Rezultati glasovanja so očitno sporni, saj glasovanje vključuje le uporabnike te spletne platforme, izloči uporabnike, ki za glasovanje niso vedeli, hkrati pa omogoča tako glasovanje mladoletnih kot tudi glasovanje z lažnih računov. Kljub naštetemu lahko naročnik ankete izid predstavi kot »izid javnega glasovanja«, ki z nadaljnjim razširjanjem v medmrežju pridobi veljavo in sčasoma postane »legitimna volja dela volilnega telesa«. Gre za nevarno potezo, ki lahko generira lažne informacije.

Najbolj tragično pri tem je, da je stroka že več desetletij soglasna: Mura za gradnjo HE ni primerna. Znano je, da gradnja negativno vpliva na naravo in okolje. Če se imamo za družbo, ki temelji na znanju in je naravnana k trajnostnemu razvoju, bi morala pristojna ministrstva že zdavnaj ustaviti gradnjo HE in omogočiti krajem ob Muri drugačen način razvoja. Temu žal ni tako. Z izjemo »kratkoživega« ministra Lebna odločevalci konsistentno ignorirajo stroko, ne upoštevajo rezultatov javnih razprav ter dopuščajo neprenehno oživljanje načrtov gradnje, četudi ti niso skladni s Strategijo razvoja Slovenije 2030, ki jo je sprejela vlada. S tem utrjujejo vtis, da interese posameznikov postavljajo pred interese družbe.

Posledice se kažejo tako na lokalnem kot državnem nivoju. Čakajoč na odločitev države, lokalni prebivalci ne morejo zasnovati lastnega trajnostnega razvoja, državljani pa izgubljajo zaupanje tako v stroko kot v politiko. Ignoriranje in razvrednotenje stroke omogoča razvoj populizma in vodi v družbo, v kateri bodo zmagali najglasnejši navijači, strokovnjaki pa odšli. Žal bodo posledice neustreznih odločitev prizadele prihodnje generacije. Nam je res vseeno zanje? Ankete na Facebooku so zgolj simptom obolevanja in razpada družbe, v kateri bomo medsebojno zaupanje težko povrnili, še težje pa bomo nazaj privabili strokovnjake. Razvrednotenja strok in izgube znanja si kot družba ne smemo privoščiti, še zlasti zdaj. Pred nami so vprašanja, bistvena za preživetje, do katerih bi se morali opredeliti že pred leti.



Naj ne bo dvoma: čas je za prehod na obnovljive vire energije, a ob tem bi morali temeljiteje pretehtati širšo okoljsko problematiko. Pri gradnji HE je problemov več, vsaj dva sta v razpravah izrazito zanemarjena. Oba sta povezana s finimi usedlinami v akumulaciji. Strategij čiščenja in odvoza tovrstnih usedlin ni; nikakor ne smemo dopustiti, da iz kolektivnega spomina izgine izpust toksičnih usedlin iz HE Moste iz leta 1974. Poleg tega mulj zamaši prostore med prodniki in prekine stik med reko in podtalnico. Dolgoročno temu največkrat sledi upad nivoja in slabšanje kvalitete podtalnice, sicer glavnega vira kvalitetne pitne vode, vode za kmetijstvo in industrijo. Pitna voda je srednjeročno najbolj ogrožena naravna dobrina na svetu, napovedi pa so črnoglede. V prihodnjih desetletjih pričakujemo drastičen upad zalog podzemnih vod. To dejstvo je v medijskem in političnem prostoru v celoti prezrto, četudi imamo pravico do pitne vode zapisano v ustavi. Za družbo bi morala biti skrb za pitno vodo eksistenčno daleč najpomembnejša, prevladati bi morala nad težnjo po nenehnem povečevanju energetskih potreb in spodbuditi trend energetske varčnosti.

Po lanskoletnem izpraznjenju akumulacije na Mostu na Soči smo si štirje avtorji od blizu ogledali posledice zajezitve. Upravljavci so se odločili za delno čiščenje dna – odpeljali so le komercialno zanimiv prod, ostali pa so večmetrski sloji »neuporabnega« mulja. Voda, ki smo jo izčrpali iz z muljem zasičenih prodnatih nanosov ob in na dnu akumulacije, je vsebovala strupen sulfid. V njej ni bilo organizmov, ki v delujočem rečnem ekosistemu aktivno sodelujejo pri samočiščenju podtalnice. Razlika med prosto tekočo Sočo in njenim zajezenim delom je bila dramatična že na tej alpski deroči reki. Predvidevamo, da bi bile posledice zajezitve na nižinski Muri, ki s seboj nosi še nekajkrat več mulja, še izrazitejše. Ob tem nikakor ne smemo zanemariti dejstva, da z zajezitvami uničujemo tudi nekatere najredkejše slovenske živali, ki živijo v podtalnici. S tem kršimo varovanje biotske raznovrstnosti kot del državnih zavez.

Četudi obravnavamo HE povsem antropocentrično, bi se že zdavnaj morali vprašati: Ali je vredno za nekaj dodatnih kilovatov žrtvovati vire pitne vode za velik del severovzhodne Slovenije? Oziroma skozi oči kapitala: Ali bo imel čez desetletje višjo ceno kubični meter zdrave, naravne pitne vode ali kilovat elektrike? Za dolgoročne strateške cilje in za vsako reko posebej bi se morali opredeliti tako stroke kot ustrezna ministrstva; navijaštvo in populizem sta pri teh odločitvah nedopustna. Za biologe je odgovor jasen: v prid naravnih slovenskih rek. Vendar, kot rečeno, gre za širše soglasje številnih strok, od geologov in mikrobiologov do ekonomistov in sociologov.

Četudi je bil izid ankete v naše drobno zadovoljstvo, tak način delovanja kot stroka zavračamo. Pričakujemo, da na pristojnih ministrstvih končno prično z aktivnostmi, za katere so plačani, torej z vzpostavitvijo strokovnega interdisciplinarnega dialoga in njegovim umeščanjem v strateške cilje v dobrobit širše družbe. Če odgovorni za to niso sposobni, jim primanjkuje moči ali volje, naj svoje mesto prepustijo drugim.