O volkovih, medvedih in zvereh, ki bežijo same pred seboj

Kako dolgo že letos cepetam, ko v medijih zaslišim razpravo o odstrelu volkov in medvedov, o nehumanem prevozu živali v klavnico, o odstranjevanju lastovičjih gnezd in še bi lahko naštevala. Cepetam in sploh mi ni treba prebrati članka do konca, da bi lahko potegnila črto spoznanja, kako surova, egoistična kapitalistična družba smo postali.

Plavamo v oblaku samozadostnosti, narcisizma in brezbrižnega doseganja ciljev. Odnos do živali odseva naš odnos do soljudi in do samih sebe. Zavzemamo se za lastne pravice, na pravice drugih živih bitij pa pozabljamo. Pozabili smo, da tudi ljudje vstopamo v življenjski prostor živali in rastlin. Kdo nam je dal pravico do odločanja, da bomo ravno mi v določenem trenutku živali odvzeli pravico do življenja.

Gozd, njiva, pašnik so življenjski prostori in ekosistem, v katerem moramo sobivati. Zakaj bi bil ti tisti, ki bo poteptal nič hudega slutečega hrošča, ki prečka tvojo pot? Zakaj bi bil ti tisti, ki bi z zapiranjem in privezovanjem živali povzročil bolečino? Bodi sprememba, spoštuj rastline in živali, da boš pomagal sebi in celotni družbi z razvijanjem spoštovanja, pozitivnega odnosa in ohranjanja okolja, ki nam omogoča kakovostno bivanje.



Divje zveri ne ubijajo namenoma, pozabili smo, da smo z gradnjo infrastrukture – tako bivanjske kot cestne – posegli v njihov prostor. Tudi one se tako kot mi počutijo ogrožene.

Ljudje se tudi nepravično primerjamo z živalmi in negativnimi prispodobami, kot so len kot pes, debel kot prašič, počasen kot polž ... Teh prispodob si zaradi ravnanja nas, ljudi, nikakor ne zaslužijo.

Človeška surovost ne pozna meja. Kot družba ne spoštujemo potreb živali in ne omogočamo preživetja živalskih vrst.
Le kako smo lahko spoštljivi in ljubeči do sočloveka, če smo tako surovi do živali? Odnos do družbe in samega sebe potemtakem vzbuja skrb. Si sploh upamo še biti sami s svojimi mislimi in razmislekom o storjenih dejanjih preteklega dne ali se zaletavamo v umetno ustvarjene potrebe po materialnih dobrinah? Kje je narava, skrb za okolje?

Kopica misli in dražljajev nas žene v svetu potrošništva. Umetno ustvarjene potrebe brišejo naše primarne potrebe po ljubezni, pripadnosti in spoštovanju. Zaradi hlastanja za materialnimi dobrinami smo postali vzvišeni tujci, ujeti v lastne misli neštetih dražljajev, ki v nas kopičijo strah pred izgubo cone udobja, samozavesti, strah pred samoto, strah pred stikom s samim seboj.

Nismo sami in nismo edini, ki imamo pravice. Tukaj so še druga živa bitja, ki potrebujejo naše sočutje in pomoč.
Sobivanje, spoštovanje živali lahko omogoči iskreno spoštovanje soljudi, samih sebe.

Zato brcnite kapitalizem pod posteljo in začnite živeti tako, da se boste z vsakim dihom zavedali pomena polnih pljuč življenja v sožitju z vsemi živimi bitji.