Tiskane izdaje
Sicer pa moram povedati, da mi nikoli ni bilo jasno, zakaj je Šarec večkrat izjavil, da ministri delajo dobro in da je zadovoljen z njimi. Če je bil on zadovoljen z njimi, njihovega dobrega dela navadni državljani nismo občutili. In vedno znova si postavljam vprašanje, kaj delajo ministri. Zdravstvenega ministra skoraj ne potrebujemo. Vse zdravstvene ustanove delujejo in poslujejo skoraj popolnoma avtonomno. Delujejo v enovitem sistemu, ravnajo pa vsaka po svoje.
Spomnimo se cen žilnih opornic. Vsaka bolnišnica jih je nabavljala po svoje in po različnih cenah. Pa ministrstvo za zdravstvo zaradi tega ni niti mignilo s prstom. Generalni direktor zdravstvene zavarovalnice Marjan Sušelj tega na nacionalni televiziji v oddaji Tarča ni znal pojasniti, pa še vedno sedi na direktorskem stolčku.
Ko razmišljam torej, na primer o zdravstvenih ministrih, mi je najbolj všeč prof. dr. Dušan Keber, ki ga pijančki poznamo predvsem po »Kebrovem zakonu«, ki nam ne dovoljuje pitja žganih pijač pred 10. uro dopoldne. Sicer pa nam je poslal pomembno sporočilo. Ministrstvo za zdravstvo je preimenoval v ministrstvo za zdravje. Gre za analogijo s slavnim rekom dialektičnega misleca Edvarda Kardelja, ki je nekoč zapisal, da sreče človeku ne more zagotoviti ne država ne sistem, ampak si jo mora ustvariti vsak sam.
Ko razmišljam o zdravstvenih ministrih, mi je najbolj všeč prof. dr. Dušan Keber, ki ga pijančki poznamo predvsem po »Kebrovem zakonu«. Foto Jože Suhadolnik
Ko je torej Keber preimenoval ministrstvo, nam je povedal, da nam zdravja ne zagotavlja zdravstveni sistem, ampak da mora za svoje zdravje poskrbeti vsak sam. Dr. Kebru bi zato lahko postavili manjši doprsni kip – na konju ga nekako ne vidim. In pomislimo še na čakalne dobe na zdravstvene preglede in posege, ki jih nikakor ne morejo prešteti, čeprav so se tega posla lotili ugledni inštituti in za to mastno zaračunali! Prišli pa so do različnih in torej neuporabnih podatkov. Pozabili so pogledati še knjige umrlih, saj vsi niso dočakali posega ali pregleda.
Na splošno nam vsi sporočajo, da se nam ni zanašati na državo, ampak da mora poskrbeti vsak sam zase. Spominjam se nekdanjega notranjega ministra (zdaj stanujočega na Dobu), ki ni znal kupiti patruljnega čolna. Ko je čoln končno priplul v slovensko morje, pa je večinoma ležal na popravilih. In kasneje je bil minister za evropske zadeve, kandidat za premiera, da je dokončno pokopal veliko, ugledno slovensko podjetje ...
Spomnimo se guvernerja Banke Slovenije, ki je ves čas zagotavljal, da ni imel inštrumentov, s katerimi bi preprečil kreditiranje tajkunov, ki je banke spravilo na kolena in smo jih potem dokapitalizirali državljani Republike Slovenije. Ko je odhajal v pokoj, pa si je izplačal dopust, ki ga menda ni mogel izkoristiti, ker je preveč delal. Navaden državljan si dopusta na takšen način ne more izplačati. In drugi guverner Banke Slovenije, ki si je našel še boljšo službico, a si je dal izplačati visoko odpravnino, ker je pač imel tako pogodbo.
Vse to kaže na to, da je slovenski državljan izjemno vzdržljiv. Če bi se to dogajalo v bolj urejeni državi, bi jo take prakse že zdavnaj uničile. In kljub vsemu so državljani zadovoljni z življenjem, saj ni opaziti kakšnega hujšega odpora proti takšnemu vladanju. Ali pa ima vsakdo izmed nas svoj načrt za preživetje in mu za državo ni kaj dosti mar.
