Tiskane izdaje
Toda Slovenci se tudi v tem primeru postavimo na dva okopa, namesto da bi reševali problem v njegovem bistvu. Na eni strani so obupani kmetje, ki skrbijo za svoje črede, se s tem preživljajo, ohranjajo kulturno krajino v mnogih odročnih krajih in ob tem zagotavljajo sir in druge mlečne izdelke, da smo vsaj v nekem delu samooskrbni. Na drugi strani so ljubitelji zveri, ki pljuvajo po teh kmetih in jih zmerjajo z butastimi pohlepneži, ki sovražijo zveri. S tem zelo veliko povedo o sebi in prav nič o kmetih. Menim, da nihče od teh ljubiteljev zveri nikoli ni v živo videl, kako poteka delo na gorskih kmetijah in planinah, kakšno je sožitje med naravo, živino in človekom. Gre za trdo delo, a k sreči se je kar nekaj mladih družin iz ljubezni do narave in darov, ki nam jih ta nudi, odločilo za garanje. Večina med njimi je izobraženih. Pozanimajte se. Ali morda ljubitelje zveri podpirajo lobiji tujih mlekarskih dežel, saj iščejo tržišče in jim je v interesu, da se naše tradicionalno sirarstvo uniči? Radi se primerjamo, predvsem z Avstrijo, in sanjamo o Švici. Ali od tam pogosto slišite o pokolih drobnice, goveda in celo konj? Živijo tam sami brezsrčni ljudje? Če to pomeni, da jim je več do obdelane kulturne pokrajine, do normalnega preživetja gorskih kmetij in oskrbe s hrano, kot do zveri, ki to uničujejo, je odgovor – da.
Človek, ki je nekoč krčil divjino, je bil boj z zvermi za golo preživetje. Danes tega več ne vemo, saj je vendar vse mogoče kupiti v nakupovalnih centrih ali kar na spletu. Ko bodo podnebne spremembe zaradi človeške pogoltnosti povzročile padec kmetijske pridelave, bo vsaka država poskrbela najprej zase in tedaj bodo naši vnuki morda lačni. Ljubitelji zveri gredo še dlje in za avtohtono žival v Alpah opredeljujejo tudi šakala. Bo kdo uvozil leva in ga prijavil za avtohtonega? Zdi se mi, kot bi se šli napeto in nevarno računalniško igrico, ki otopi človekove občutke in pravi stik z naravo, da sledi pohlepnemu potrošništvu. Kaj pa divjad, ki je avtohtona in živi v sožitju z ljudmi? Pridite poslušat obupno cviljenje mladička in grozljiv jok srne, ko šakali uničujejo male srnjačke. Morda se boste zamislili nad sabo in se celo zavedali, kako človeka pomiri spokoj v naravi pri opazovanju nežne srne. In vendar nimam prav nič proti zverem, dokler ne delajo škode.
Ljubitelji zveri, stopite z okopov. Namesto zmerjanja stopite v akcijo. Zavzemite se za naravne rezervate, preverite vzdržnost zveri v Sloveniji glede na površino in število ljudi, poskrbite, da ne bodo zveri delale škode izven rezervatov in vsi bomo zadovoljni.
Irena Komac: »Človek, ki je nekoč krčil divjino, je bil boj z zvermi za golo preživetje.« Foto Ljubo Vukelič
Človek je vsejed. Je bil prej lovec ali nabiralec? Najbrž odvisno od okolja. Ne predstavljam si, da bi bili Eskimi lahko vegani. Po svojem fizičnem ustroju je bil ogrožena vrsta, potreboval je razum za možnost svojega preživetja, toda razum zna biti hudo razdiralen, če ga ne uporabljamo umno. Ko si je človek zmogel zagotoviti varno bivališče, je udomačil rastline in živali. Najbrž ni slučaj, da je bila ovca med prvimi domačimi živalmi, saj mu je dajala mleko, jagenjčke in volno, pa še lažje prehode v divjini mu je s svojim instinktom iskanja hrane pokazala. Skratka, človeka nahrani in obleče, on pa skrbi za njeno varnost. To sožitje velja tisoče let. Čreda ovac, kjer kmet spremlja vsako žival od rojstva do smrti, je njegov kruh in na neki način njegova vzporedna družina. Si lahko predstavljate občutek, ko na pašniku najde po volčje razmesarjen del črede? So vam kdaj raztrgali ljubljenega psa? Živinorejcem smo dolžni zagotoviti osnovne pogoje reje živine, še posebej v odročnih predelih, kjer poteka pridelava brez kemikalij. Malokdo še razmišlja o tem, razen kmeta, ki je neposredno odvisen od narave. To, da ni edina škoda poklana živina, da pada mlečnost drobnice in goveda, ker živina čuti nevarnost in je v stresu, da pada tudi kvaliteta mleka, ker se morajo umikati s pašnikov v hleve, v tem bučnem svetu ljubitelji zveri ne dojemajo. Kdo bi se s tem ukvarjal? Ni zanimivo, kako se kaj pridela in iz česa. Kar se v zadnjih desetletjih dogaja z naravo, že čutimo, pa nas ne briga. Obnašamo se kot nenaravna bitja. So roboti rešitev problema? Začutite še kdaj ob prehranjevanju, poleg gastronomskega užitka, hvaležnost tej edinstveni naravi, ki nas hrani?
Večina Slovencev rada zahaja v gore. Predvidevam, da tudi ljubitelji zveri. Ko iščete manj uhojene poti, pomislite kdaj, kako so nastale? Če je namen ljubiteljev zveri vse to prepustiti zverem, je treba drastično zmanjšati število prebivalcev Slovenije na število, kot je bilo pred več sto leti, ko so za širitev in preživetje krčili divjino. Hočete to?
Preden zaključim, se vljudno obračam na vse ljubitelje zveri, da svojo strast soočijo s širšim kontekstom in se poučijo o antropološki zgodovini svoje/naše domovine. Zakaj pa ne ščitite podgan, komarjev in podobnih živali v mestih, zakaj ne protestirate proti zmanjševanju števila golobov v urbanih predelih ipd.? Tudi obvladanje zveri služi človeku, da lahko preživi, pa še zdaleč ne samo na podeželju. Poudarjam: obvladovanje, ne iztrebljanje!
Zaključila pa bom s prošnjo vsem dobro mislečim, pametnim in sodelovalnim Slovencem, posebej pa odgovornim osebam, naj se v tej zadevi ne »nadmudrivajo«, pač pa poiščejo prave rešitve za nas in naše potomce in skrbijo za ohranjanje kulturne krajine.
