Toda v prikaz, kako je naše pravosodje, v katerega sodi tudi Državno tožilstvo, popolnoma izgubilo kompas, želim predstaviti primer iz leta 2019. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil dne 3. marca 1950 prof. dr. Milan Cunder, redni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani, obsojen na štiri leta odvzema prostosti zaradi tega, ker je: dne 27. novembra 1948 na poti ob Ljubljanici dejal, da je naše gospodarstvo zafurano, da se vse dela s terorjem, da bo pri nas vse vrag vzel in da bo potrebno glavna voditelja pregnati in ponovno 26. novembra 1948 ( dne 24. decembra 1948 je bil že v priporu) v prostorih anatomskega inštituta, da je vodstvo slabo in zanič, da je naše gospodarstvo na tleh in da bo kmalu vse drugače.
Kazen je v celoti prestal v Bileći in na Golem otoku. Po prestani kazni je do upokojitve delal kot prosektor v celjski bolnišnici, akademska kariera pa mu je bila seveda popolnoma onemogočena. Umrl je leta 1970. Ker ni imel potomcev, sva njegova nečaka v začetku leta 2019 na državnem tožilstvu v Ljubljani vložila predlog za obnovo postopka oziroma zahtevo za varstvo zakonitosti.
Okrožni državni tožilec je predlog za obnovo postopka zavrnil z utemeljitvijo, da ni razlogov za obnovo postopka. Tudi očiten nesmisel v sodbi, da je nekaj govoril v prostorih anatomskega inštituta dne 26. decembra 1948, pri tem, da je bil 24. decembra 1948 že v priporu, ni zadostoval kot razlog za obnovo.
Vrhovni državni tožilec pa je svojo odločitev utemeljil s tem, da je po sedaj veljavni ureditvi tega izrednega pravnega sredstva (zahteve za varstvo zakonitosti ) to mogoče vložiti, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca v primeru sodbe prof. dr. Cundra, našteti pogoji niso izpolnjeni.
O strokovni zgrešenosti takih stališč je napisal kvaliteten prispevek izredni prof. dr. Jernej Letnar Černič v spletnem mestu IUS.INFO dne 11. novembra 2019 in ga tu ne bom povzemal. Z bratrancem Tomažem Kšelo sva zavrnitev najinega predloga sprejela pač kot še eno krivico v stričevem življenju. Ob razveljavitvi sodbe Rupniku pa sem prepričan, da je vendar primerno javno prikazati obe zadevi in naj si bralci ustvarijo lastno mnenje o doslednosti stališč našega pravosodja pri popravi krivic.