Tiskane izdaje
Vsak človek se rodi na svet z edinstveno kombinacijo darov ali talentov, telesnimi in umskimi sposobnostmi, značajskimi lastnostmi ... Pomembno je, da starši, vzgojitelji in učitelji pravočasno odkrijejo in razvijajo te edinstvene darove pri otrocih.
Poleg tega imajo majhni otroci pogosto izjemno razvito intuicijo in uvid v angelski svet oziroma astralno dogajanje. Koliko od staršev le prostodušno zamahne z roko in poskuša utišati »nadležnega« otroka, ko ta začuti in posreduje sporočilo iz angelskega sveta?
Če sledimo svoji intuiciji in znamenjem na poti, potem plavamo s tokom reke in ne proti njej. Ameriški zdravnik dr. Wayne Dyer je nekoč povedal naslednjo zgodbo. Nekega dne je bil povabljen na neko radijsko postajo zaradi intervjuja. Ko je prišel na redakcijo, je tam naletel na skupino obupanih uslužbencev. Na vprašanje, kaj je narobe, so mu povedali, da so bili pravkar odpuščeni iz službe. Wayne Dyer se je le blago nasmehnil, stopil bliže k njim in vsakemu posebej čestital. Ljudje so ga zgroženo gledali, kot da se mu je zmešalo, a zdravnik jim je odgovoril po svoje: »Čestitam vam zato, ker je očitno, da ta služba ni bila za vas. Zdaj boste lahko končno odkrili, kaj je vaše resnično poslanstvo in ga z ljubeznijo opravljali.«
Takrat ko človek prisluhne svojemu srcu, natančno začuti katera je njegova pot. Vas zanima, kako sem postala pisateljica?
Pred mnogimi leti sem opustila študij, za katerega so bili vsi razen mene prepričani, da je pravšnji zame. Nato sem zavrnila več služb, ki so mi jih ponujali v domačem kraju in to samo zato, da bi sledila tihemu šepetu svojega srca. Več let pozneje sem se z majhnim otrokom preselila v drugo mesto, o katerem sem vedno sanjala, in sicer v majhno garsonjero, kjer sva živela v tako hudi stiski, da sem dolga leta prala perilo na roke v kadi. Namesto da bi preklinjala življenje, sem se mu zahvaljevala, da sploh imam kaj prati. Ves ta čas sem se poleg skrbi za svojega sina intenzivno samoizobraževala in se pod vodstvom učiteljev posvečala duhovnemu razvoju.
Danes po več desetletjih trdega dela »na sebi«, se moje sanje počasi uresničujejo. Nimam enega samega doma, ampak je postal ves svet moj dom. Udobno in lagodno mestno življenje sem zamenjala za ptičje petje in pisano družbo živali, na katere naletim, kamor koli pridem. Zjutraj se prebujam s pesmijo v srcu, obedujem skromno vegetarijansko hrano, po celodnevnem služenju ljudem in živalim pa se ob sončnem zahodu poslovim od dneva s tiho hvaležnostjo.
Nekateri ljudje mi zavidajo svobodo, drugi so zaradi tega, kako živim, zgroženi. A to sploh ni pomembno. Živim tako, kot čutim v svojem srcu, da je prav. Ali kot bi se morda umetniško izrazil pisatelj Paulo Coelho: Živim svojo osebno legendo.
Razmere, v katerih živimo, pa naj bodo še tako težke, vselej odsevajo posameznikovo stanje duha. Ljudje, ki neprestano nergajo, kritizirajo in udrihajo z negativnimi mislimi in besedami okrog sebe, se v resnici odpovedujejo svoji lastni moči, da bi si spremenili življenje na bolje. Šele tedaj, ko za okoliščine, v katerih živimo, ne krivimo več svoje okolice ali celo oblasti, prevzamemo popolno odgovornost za življenje v svoje roke. Šele takrat lahko začnemo svoje življenje tudi spreminjati.
