Pismo razočarane mamice

Slovenija je majhna, a čudovita evropska državica. Tu so gore in hribi, reke in morje, vsako mesto ima biser, na katerega smo lahko vsi ponosni. Kot v pravljici bi rekli, pa vendarle ni vse tako lepo, kot se sliši ... V tej čudoviti državici pošteni ljudje nastradajo, kradljivci pa vedno dobro odnesejo.

Strah me je, kako vzgajati otroka v tej državici, kako ga naučiti, da bo ljubil in spoštoval to državo, pa čeprav se mu tukaj skoraj da nič dobrega ne obeta. Kako naj mu pojasnim, da je poštenost življenjska vrlina, čeprav bo videl, da se z nepoštenostjo da živeti bolj udobno?

Kot majhen deklič sem komaj čakala, da me je mamica poslala v trgovino po kakšno malenkost. Počutila sem se tako pomembno in odraslo. Kako pa naj jaz svojemu otroku to omogočim? Bojim se ga poslati v trgovino, da ne bi revček pozabil vzeti računa, potem pa bi mu inšpektor napisal kazen ...

V otroških letih sem bila zelo ponosna, da sem pionirka. Na koga pa naj bo ponosen moj otrok: na kradljive politike in ljudi na oblasti? Tako nedolžen otrok še tega ne razume, pa vendarle, kaj bo, ko se bo zavedal, v kakšno državico se je rodil. Kako naj mu pojasnim, da na oblasti ni poštenega človeka, da pravica in resnica nikoli ne zmagata?

Bojim se ga poslati med ljudi, med katerimi vladata nastrojenost in nejevolja. Bojim se, kaj bo, ko se izšola, bo takrat sploh še možna zaposlitev, bo takrat še obstajalo katero podjetje? Bojim se, kam bomo zabredli, ko odraste. Bomo sploh še Slovenci, ali bomo prodali tudi ime?

Ponosna sem na Slovenijo in njene lepote, a zelo razočarana nad ljudmi, ki jo upravljajo oziroma zapravljajo.