Tiskane izdaje
Malo »pred prostovoljnimi nosilci zvezd« so letos že prepevali domoljubne pesmi na Festivalu domoljubne pesmi Mati domovina 24. junija na predvečer in v čast dneva državnosti v Kočevju. Širša javnost je za to prireditev, katere duša je brigadir in veteran vojne za Slovenijo Tone Krkovič, komaj vedela, saj se v osrednjih medijih, kolikor vem, ni preveč oznanjala. So se pa mediji bolj posvetili nedavnemu koncertu v Ljubljani, ki so ga organizatorji posvetili nekdanjemu jugoslovanskemu prazniku, dnevu borca, 4. juliju. Osrednja osebnost proslave je bila književnica Svetlana Makarovič. Prireditev z imenom Nosil bom rdečo zvezdo je zavzela prostor na žal preveč izrabljani lokaciji Kongresnega trga, za kar je poskrbel župan slovenske prestolnice Z. Janković. Prisotnost borbenega partizanskega melosa in rožljanje z že malce utrujeno ideologijo je zlasti in pretežno starejše poslušalstvo menda navdušilo. Zgoraj omenjena popisovalna akcija spomenikov naj bi bila glede na domnevo predsednice mestne ZZB za tradicije NOB povezana prav s prireditvijo na Kongresnem trgu. Sicer pa so to dejanje družno obsodili – kot nekoč družbenopolitične organizacije – ministrstvo za kulturo v sedanji levičarski sestavi na čelu s SD-jevskim ministrom, veterani vojne za Slovenijo, predsednik države, evropski poslanec Milan Brglez, stranki SD in Levica.
Svetlana Makarovič na prireditvi Nosil bom rdečo zvezdo. Foto Jože Suhadolnik
Sam ne poznam prav dobro partizanskih viž, mi je pa kot nekdanjemu kustosu likovne zbirke Muzeja novejše zgodovine blizu problematika spomenikov NOB. Tako sem v letih 1990–1991 poskrbel, da so bronasti in kamniti Brozi, Mački, Kardelji, Kidriči in še mnogi drugi iz partijske in partizanske elite prišli iz javnih ustanov in namesto na odpad v depo Muzeja novejše zgodovine. Spomenikov pač nisem razumel zgolj kot ideološki odpadek ali predmet ikonoklastične prakse, ampak kot enakovreden del naše zgodovinske dediščine. Zato smo novo zbirko s pomočjo umetniške skupine Veš, slikar, svoj dolg predstavili že na 1. muzejskem sejmu leta 1992 v Cankarjevem domu. Ker so Augustinčićev kip Tita, ki je stal nekoč pred muzejem, od tod premestili v park Brdo, se nam je porodila ideja, da bi na prostoru za muzejem uredili zgodovinski park – nekakšen skansen, kjer bi dobili ustrezen prostor odsluženi in odstavljeni spomeniki. A ne samo tisti na temo NOB, ampak tudi iz obdobja Avstro-Ogrske (feldmaršal Josef Radetzky), prve Jugoslavije (kralj Aleksander I. Karađorđević – v kosih), pa tudi spomeniki iz NOB nasprotnega tabora (prezident pokrajinske uprave Leon Rupnik, fašistični diktator Benito Mussolini). Med spomeniki bi se tako lahko razvil nadzgodovinski dialog, katerega sporočilo bi lahko zanimalo tudi prostor izven tega vrta zgodovine. Seveda je bil tovrstni skansen zgolj naša iluzija in neuresničljiva pobožna želja.
Sva pa z umetnikom Janezom Jordanom (Veš, slikar, svoj dolg) uspela zapolniti vrzel, ki je nastala po odhodu Augustinčićevega bronastega Tita na Brdo. Na isto mesto sva namreč postavila veliko in ideološko neobremenjeno, na grobo obdelano skalo, ki smo jo pripeljali iz nekega kamnoloma blizu Ljubljane. Skalo so kasneje porušili, čeprav se je mnogim obiskovalcem muzeja in slučajnim tivolskim sprehajalcem zdela kar simpatičen javni spomenik, za katerega postavitev smo dobili tudi veljavno dovoljenje. Mnogo kasneje so v moje zadovoljstvo postavili naši skali vsaj po osnovnem konceptu soroden Spomenik žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani. In prav ta vsebinsko zelo utemeljeni in po moje edini možni spomenik ima v razmerah naše razdvojenosti na »desni in levi« koncert – na kar opozarjata tudi zgoraj omenjeni prireditvi – po moje velike možnosti za preživetje.
