Predsednika na novi smeri

Vedno, ko si na facebooku odprem svojo spletno stran, se najprej srečam z vprašanjem, ki se glasi: »O čem razmišljaš danes, Jože?«

Moram priznati, da je zame to vprašanje zelo izzivalno. Glede na to, da moji možgani neprestano razmišljajo, se temu vprašanju težko izognem, ne da bi nanj kaj odgovoril. Priznam, da ne samo zdaj, ampak že kar lep čas razmišljam o slovenski zunanji politiki. To moje razmišljanje so spodbudili nekateri komentarji v naših medijih, še posebej v dnevniku Delo, ki govorijo o tem, da Slovenija spreminja svoj politični kurz, in namesto da bi z obema nogama vstopila na evropski vlak, katerega relacije so usmerjene v vse strani sveta, zdaj lovi višegrajskega, katerega relacija se razteza le tam od Baltika pa do Jadrana. S tem seveda ne bi bilo nič narobe, če se na tej relaciji ne bi nahajale države, sicer članice EU, ki pa z številnimi svojimi nedemokratičnimi ukrepi v bistvu spodkopavajo za zdaj še vedno zelo šibke temelje te skupnosti.

Ker sta glavna protagonista tega novega kurza slovenske politike Borut Pahor in Janez Janša, se ne morem izogniti vprašanju, zakaj nas ta dva politika, ki sta nas v času referendumskih kampanj za vstopanje Slovenije v EU in Nato najbolj vneto nagovarjala, da glasujemo za vstop, zdaj silita v skupnost držav, ki zaradi ekonomskih koristi sicer še vedno prisegajo na EU, a znotraj njih samih vsakodnevno kršijo prav tiste vrednote, na katerih temelji EU, to pa so v prvi vrsti človekove pravice, vladavina prava, svoboda medijev in še kaj bi se jih dalo našteti.

Tega njunega kameleonstva si ne morem razlagati drugače, kot da sta ugotovila, da v EU ne bosta mogla izpolniti svojih nadaljnjih egoističnih ciljev. To pa so pri Borutu Pahorju biti neomejeno všečen (ne samo pri državljanih Slovenije, ampak tudi zunaj njenih meja) in pri Janezu Janši imeti svojo državo z njemu lastnimi pravili vladanja. Morda sta ugotovila, da bosta te svoje cilje lažje dosegla v tako imenovani višegrajski skupini držav.

Ko sem tu in tam svoja razmišljanja nekoliko bolj konkretno usmeril v ta dva politika, se nisem mogel izogniti vprašanju, kaj ju je pravzaprav pripeljalo v politiko. Morda se motim, a mislim, da nisem daleč od ugotovitve, da posamezniki v aktivno politiko vstopajo v glavnem zaradi treh razlogov. So posamezniki, ki v aktivno politiko vstopijo, da bi s svojim političnim vplivom naredili nekaj koristnega in dobrega tako za skupnost kot posameznike v njej. Nato so posamezniki, ki v aktivni politiki vidijo priložnost za pridobivanje materialnih koristi. So pa seveda še takšni, ki se za aktivno politiko odločijo predvsem za potrjevanje svojega ega, ki ga lahko zadovoljujejo le tako, da si postavijo neki težko dosegljiv cilj, ki jim v nekem smislu zagotavlja stalno in časovno neomejeno navzočnost na političnem prizorišču.

Odgovor na vprašanje, v katero skupino sodita naša dva ključna politika – Borut Pahor in Janez Janša –, pa si verjetno lahko glede na napisano bralci tega pisma izoblikujete sami.