Tiskane izdaje
Mene ni presenetilo, ko so se v sodnih postopkih znašli Janša in njegova tovarišija z obrambnega ministrstva, kot so Krkovič, Črnkovič, Zagožen in stalna gosta ministrstva Walter Wolf in Jure Cekuta. To je bilo samo vprašanje časa. Resda so prišli pred sodišče šele pred leti in v zapor pred kratkim, vendarle so ves čas delovali složno (nekateri v stranki SDS), drugi pa so se pridružili pri poslih, kot je Patria. To so osebe, ki so bile tesno povezane z Janezom Janšo oziroma z ministrstvom za obrambo in stranko SDS, ker je bilo Janši dopuščeno, da je na ministrstvu delal vse, kar je hotel. Praktično je sprivatiziral obrambni resor, kot politik ga je tudi strankarsko spolitiziral.
Očiten primer Janševe zlorabe položaja je primer Antona Krkoviča s končano srednjo šolo − strojevodja, ki si je v času služenja vojaškega roka v oklepnih enotah JLA pridobil status rezervnega častnika (takšnih je bilo tedaj v Jugoslaviji vsaj sto tisoč). Janša ga kot rezervnega stotnika leta 1990 postavi za poveljnika 27. Zaščitne brigade TO, ki je bila ustanovljena že leta 1968 kot zaščitna enota slovenskega političnega vodstva.
Tu se začne čudna tovarišija Janše in Krkoviča, ki je sam javno priznal, da je bil »zelo dober agent nasprotne strani« − varnostne službe JLA. Janša ga je do konca leta 1993 večkrat neupravičeno poviševal v častniške čine, nazadnje v brigadirja, čeprav se Krkovič zdaj nezakonito predstavlja celo kot general (s srednjo šolo).
Že med pripravo na osamosvojitev so se v tej enoti TO pod Krkovičevim poveljevanjem dogajale številne sistematične nepravilnosti in zlorabe kot posledica nestrokovnega in slabega vodenja enote. Največja sramota, blamaža in neodgovornost, zrela za kazensko odgovornost, se je Krkoviču in tej enoti zgodila 27. Junija 1991 ponoči, ko so iz Vrhnike proti Ljubljani krenili tanki JLA. Po izjavah prič se je tedaj Krkovič kot poveljnik enote nahajal v diskoteki Babilon v Ljubljani (kasneje Bachus) v takem stanju, da so ga ob alarmu peljali spat.
V enoti, ki bi morala do »zadnjega moža« braniti slovensko politično vodstvo, v ključnih trenutkih ni bilo poveljnika, ki je bil tedaj nesposoben biti v enoti, kaj šele poveljevati. Po nekaterih pričevanjih naj bi se Krkovič tega dne javil v enoto šele ob 13. uri. V kolikor toliko normalni vojski ali državi bi ga morali takoj razrešiti in postaviti pred sodišče, če poveljnik enote ni sposoben voditi enote v najbolj odločilnem trenutku obrambe vojske in države.
Janša pa je v posmeh vsem in pravni državi Krkoviča že leta 1991 in kasneje predlagal za najvišja vojaška in državna priznanja, kot je častni znak svobode, ki se podeljuje za »izjemne zasluge pri obrambi Slovenije«. A izjemne zasluge so to, da ga ni bilo v enoti, ko je bilo ogroženo politično vodstvo Slovenije? In vse to se je dogajalo ob zanesljivih poročilih, da bodo enote JLA tega dne ob tistem času krenile iz vojašnic. Janša pravi, da ga je skoraj kap, ko je izvedel za tanke.
Kot je Janša napisal v svoji knjigi Premiki, sta se z Bavčarjem vprašala: »Kje so barikade, kje so enote?« Bavčar, ki pravi, da so vse vedeli, kaj bo JLA storila, pa je takrat debelo spal − vsaj tako piše Janša. Nastala je nepopisna panika, enot TO na ljubljanskem območju ni bilo nikjer na položajih, niti se ne ve, kje so bili poveljniki in štabi ter koordinacijska podskupina za Ljubljano in kje so bili stalni pripadniki republiške koordinacije. Očitno vsepovsod drugod, samo ne tam, kjer bi morali biti. Še gasilci so takoj − v minuti pripravljeni gasiti, če je razglašena visoka požarna ogroženost.
Tedanja TO, ki je takrat imela vpoklicanih 15.000 pripadnikov, pa očitno marsikje ni bila pripravljena na delovanje. Kasneje je bilo vpoklicanih dodatnih 20.000 pripadnikov TO, kar dokazuje, da obrambno ministrstvo 27. junija ni bilo pripravljeno na konflikt z JLA. Tako sta Janša in Slapar zamenjala Miho Butaro, poveljnika najpomembnejšega pokrajinskega štaba TO − ljubljanskega, z obrazložitvijo, da ni preprečil izpada enot JLA iz vrhniške vojašnice.
Seveda je bil Butara zelo odgovoren za stanje v Ljubljani in okolici, vendar še bolj od njega so bili odgovorni njegov nadrejeni Janez Slapar, tedaj načelnik RŠTO, najbolj pa seveda tedanji minister Janez Janša. Takrat bi morali zamenjati ne samo Butaro, ampak tudi vse druge odgovorne − Slaparja, Janšo, Bavčarja in druge. Sami sebe niso kaznovali, drugi odgovorni v državi pa so bili tiho in prikrivali hude sistemske napake pri delu Janše, Bavčarja in Slaparja (in s tem tudi svoje), ki bi lahko bile usodne za državo.
Krkovič je kasneje s svojo enoto počel še več neumnosti, popolnoma nepotrebno so streljali po neoboroženem helikopterju nad Ljubljano, ki je prevažal kruh. Na srečo je helikopter padel na ulico in ne na hiše v Rožni dolini, da ni bilo še civilnih žrtev. Na žalost pa je po nepotrebnem moral umreti slovenski pilot Toni Mrlak. Napadli so brez potrebe, in to v času premirja tudi topniško enoto JLA v ribniški vojašnici in ubili nedolžnega vojaka na služenju vojaškega roka in huje ranili še dva pripadnika JLA. Popolnoma nepotrebno oziroma so s tem skoraj povzročili žrtve in uničenje po Ribnici, če ne bi sami vodilni v vojašnici preprečili maščevanje tedanjega poveljnika Lilića.
Marsikje, kjer so se pojavili pripadniki Krkovičeve enote, so povzročali zmedo in probleme, najbolj so bili nanje jezni poveljniki in drugi pripadniki enot TO. Po vojni je Kočevska reka, kjer je bil sedež Krkovičeve enote, postala centralno skladišče za zbiranje orožja za prodajo na Hrvaško in v BiH. Krkovič je potem svojo enoto kar po domače prekrstil za 1. Specialno brigado MORIS, čeprav ministrstvo ne more imeti nobene enote, zato ne preseneča, v kaj vse so bili kasneje vpleteni.
Krkovič je okoli strašil v črnem usnjenem plašču kot kakšen gestapovec, pripadniki enote so seveda bili v vsem drugačni kot drugi pripadniki enot TO. V slabem smislu, oblečeni v usnjene jopiče, v uniformah in oznakah, ki niso bile uradne, obnašali so se, kot da zanje ni zakona in pravil. Divjali so z avtomobili, vpleteni so bili v številne prekrške, prometne in zoper javni red in mir ter tudi v kazniva dejanja.
Seveda ni bilo čudno, da je bila ta enota potem s strani Janše zlorabljena za politične namene pri mariborskem orožju in v Depali vasi. Krkovič leta 1994 zapusti TO in se zaposli v SDS kot glavni tajnik stranke in član izvršilnega odbora stranke. Po 6 letih javnega političnega delovanja z Janšo, ga ta leta 2000 ponovno zaposli v Slovensko vojsko. Vendar nezakonito, ker ni izpolnjeval pogojev za zaposlitev. Bil je prestar, brez izobrazbe in še iz politične funkcije. Janša in Krkovič sta bila pravnomočno obsojena v zadevi Patria in očitno še v zaporu ne moreta eden brez drugega. Škoda samo, da jih država ni zmogla poslati tja že dosti prej, da ne bi povzročila toliko slabega Slovenski vojski in državi.
