Tiskane izdaje
Poklical sem oba omenjena predsednika, ki sta bila takoj za to, da se dobimo. Z žal že pokojnim očetom prvega sva začela sodelovati še kot mladeniča, z drugim pa ob začetku njegove strokovne poti, ko nas je za vedno zapustil naš dolgoletni statik inž. Klemenčič. Srečanje starih prijateljev ne bi moglo biti bolj prijetno in kljub manjšim razhajanjem bolj harmonično. Moj namen je bil zgladiti nesoglasja med našima strokama, ki sta ključni za obstoj in razvoj celotnega gradbenega sektorja, ta pa za dobršen del prihodkov gospodarstva. (Ob tej trditvi se iskreno opravičujem vsem drugim kolegom najrazličnejših poklicev, ki danes sodelujejo domala že pri najmanjšem posegu v prostor in le redki med njimi (še) niso člani ene od obeh zbornic – omemba vsakogar od njih bi že skoraj napolnila polovico tega spisa.) Predvsem pa sem v tem pogovoru hotel zajeziti prekipevajoče navdušenje članov ene in druge strani, ki z gorilam podobnim trkanjem po prsih polnijo pisma bralcev.
Po našem večurnem razgovoru sem skoraj verjel, da sem ju prepričal o nesmiselnosti nadlegovanja javnosti še z našimi medsebojnimi odnosi, ko je že tistih v zdravstvu preveč. Sam se v mešanje te kaše nisem nameraval spuščati. A glej, kot da bi se bili zmenili, da se nismo ničesar dogovorili, kot da se sploh nismo srečali, sta se oba prijatelja spet pojavila v Delu in me tako rekoč prisilila, da se oglasim še jaz! Ima pa takšno razgaljanje vsaj eno dobro stran. Ker že rahlo diši po škandalu, začenja to prerivanje zanimati tudi tiste, ki se sicer za naše delovanje sploh ne bi zmenili! Odprla se je torej lepa priložnost, da poskušamo osvetliti, kakšen vpliv imata arhitekt in gradbeni inženir na današnjo Slovenijo in kakšni vlogi bi v jutrišnji – vsaj do korupcije manj tolerantni družbi – morala odigrati. Po plačilu sodeč namreč Slovenci v začetku 21. stoletja veliko bolj cenimo zdravniške in pravniške poklice kot kateregakoli strokovnjaka v gradbeništvu, arhitekturi in urejanju prostora.
Za začetek se moramo ponižno dogovoriti, da ni višjega ali nižjega poklica, temveč da se je vsak od nas glede na nagnjenja in lastne danosti izšolal le za določen del opravil ter da se poklici že jutri utegnejo cepiti še bolj, kot so se pospešeno od renesanse do danes; da je vsakršno projektiranje eno od ključnih del v urejanju prostora in gradbeništvu: če je projekt zanič, je še tako dobro po njem izveden objekt v svojem najglobljem bistvu slab; da najpomembnejši del projekta niso izvedbeni načrti, temveč nosilna zamisel idejnega načrta najbolje dokazuje prav te dni v Delu prikazana preureditev nekdanje Cukrarne v bodoči vrhunski sprejemni in razstavni prostor Ljubljane. Prikazano spremembo si je bil sposoben zamisliti le arhitekt, zmagovalec natečaja za ta del mesta, in ne kdorkoli od ostalih inženirjev-konzultantov, ki bodo sodelovali pri izvedbi ideje; da – kot v vseh poklicih – tudi med inženirji in arhitekti obstaja širok razpon sposobnosti, in drugič, da osebe, ki so nadarjene (ne pa tudi izučene) celo za zahtevnejše inženirske ali oblikovalske naloge, najdemo v kateremkoli poklicu.
V trnovski hiši velikega arhitekta Jožeta Plečnika, ki je urejena v muzej, so zapisane mojstrove misli. Foto Jože Suhadolnik
Ob pregledu doslej objavljenega je mogoče ugotoviti:
1. Novi gradbeni zakon teži k ureditvi, kakršno imajo v večini držav zahodnega sveta, nekatere še izpred druge svetovne vojne. Da je proti naročniku vodja projekta edini odgovoren za vse napake in pomanjkljivosti projekta ter popolno usklajenost posameznih njegovih delov. Zlasti v pismih bralcev pa so se pojmi za tri odgovorne funkcije »udeležencev gradnje« – za vodjo projekta, vodjo nadzora in vodjo gradnje – večkrat zamešali.
2. Za zdaj je iz obvez projektanta izločen le nadzor nad gradnjo, ki je na zahodu praviloma prav tako v njegovih rokah, že zato, ker naročnik od njega zahteva predvsem, da ne preseže dogovorjenega predračuna. Prav to je eden od glavnih vzrokov za vztrajanje, da vodenje projektov (visokih) stavb ostaja v rokah arhitektov. Kajti ko bomo morali tudi v Sloveniji skrčiti neko investicijo na dogovorjeno vsoto, bo prav arhitekt, ki je v svojih popisih določil prav vse elemente in materiale neke stavbe, tisti člen izvedbene verige, ki bo najlažje našel še sprejemljivo rešitev, da bo kljub nižjemu strošku celota še vedno ohranila zaželen videz in primerno kvaliteto.
3. Vendar predstavlja že zdajšnja ureditev za naše arhitekte, zlasti v manjših birojih, komaj obvladljivo spremembo. Še posebej ob čedalje pogostejših zahtevah po enotni BIM-dokumentaciji (ki do zdaj šepa predvsem pri konzultantih) predlagam, da se zbornici dogovorita za nekaj skupnih prostovoljnih tečajev o vodenju projektov in v soglasju z ministrstvom za okolje in prostor (MOP) mogoče najdeta rešitev, ki bo zadovoljila vse.
4. Ne dvomim, da ima vsaj eden od motivov za tako odločen upor članov IZS proti nekaterim členom gradbenega zakona finančno podlago. Kajti »imeti škarje v rokah« je zelo dvoumna sintagma, čeprav v ničkorupcijski družbi to ne bi smela biti.
5. To, o čemer bi se vsi doslej omenjeni morali začeti resno in iskreno dogovarjati, sta etika in morala naših ravnanj. V času, ko so teorije in tehnične rešitve skoraj do zadnjega detajla na spletu dostopne vsem, v svoji sredi ne bi smeli trpeti kolegov, ki se niti toliko ne potrudijo, da bi se naučili zrisati dostojne, to je racionalne stanovanjske tlorise, in takšno zasnovo ter toplotno zaščito konstrukcije, da se v socialnih stanovanjih ljudem z minimalnimi dohodki ne bi bilo treba neprestano boriti s plesnijo, kašljem in drugimi iz slabe stanovanjske klime izvirajočimi boleznimi otrok!
6. Zadnjo prošnjo bi rad naslovil na ministrstvo za javno upravo in MOP. Kajti kljub vsem naporom za zmanjšanje obsega dokumentacije in potrebnih postopkov se oboji kar nočejo resno skrčiti. Ne, kar se papirja tiče, ne, kar zadeva potreben čas, da se nekaj sprejme ali uredi. Skrajni čas je za temeljito prenovo državne administracije. Vsa Evropa se trudi v to smer. Ali se ne bi mogli vsaj enkrat postaviti med tiste v prvih vrstah?
