Pismo bralke: Princip humanosti

Vsaka stvar in vsak pojav na svetu imata svoj nasprotni pol. Plus ima minus, dan ima noč, plima oseko, vročina mraz. Dualnost sveta se tako širi v neskončnost. Jin in jang, ženski in moški princip. V naravi sta ta dva pola uravnotežena, medtem ko v človeški družbi že tisočletja vlada boj za prevlado enega principa nad drugim, ene oblike moči nad drugo. Človek je v sebi razklan do te mere, da se zdi ravnotežje med moškim in ženskim principom, ki naj bi sobivala v harmoniji znotraj slehernika vnaprej izgubljen boj. Takšne so stvari na površju, na pa tudi v globini človekove biti.

Globoko v sebi sleherno človeško bitje teži k preseganju te dualnosti, nezavedno hrepeni po celovitosti in popolnosti. Tako dolgo dokler bo človek v sebi razklan, bo gledal na svet skozi črna očala lastnega pesimizma. Kamorkoli bo uperil pogled, povsod bo uzrl svoj zrcalni odsev laži, korupcije, nepravičnosti, goljufije... Kakor znotraj tako zunaj. Boj med svetlobo in temo se namreč iz posameznikove notranjosti prenaša navzven. Vsi se prehitro poenotimo, da živimo v skorumpirani in zlagani družbi, nihče pa noče prevzeti odgovornosti za svoj kamenček teme v mozaiku »nepravične« družbe. Dokler bo človeško bitje z vso ihto udrihalo po družbi in jo poskušalo »urejati«, namesto da bi »urejalo« samega sebe, se bo stanje nevzdržnosti le nadaljevalo ali celo stopnjevalo. Potreben bo torej totalen preobrat ali popolna menjava zornega kota od zunaj navznoter.

Ko se posameznik zazre vase in se posveti zavestnemu duhovnemu življenju, postopoma razsvetljuje svoje notranje sence, strahove in dvome. To je običajno vseživljenjski proces prevzemanja odgovornosti za lastno življenje. Dokler nemočno kritiziramo zunanje okoliščine za svojo usodo, dotlej se nezavedno odpovedujemo svoji lastni moči, da bi si spremenili življenje na bolje. Nikoli in nikjer na svetu ne bo obstajala pravična družba, dokler jo bomo sestavljali neozaveščeni posamezniki, polni senc in strahov.

Ne glede na to, kdo je na oblasti, bo na žalost vedno služil prvenstveno temu, da bodo državljani uperjali vanj svoje sence, dvome, travme in strahove. Na ta način, ko projicirajo vso temo in neozaveščenosti v voditelja, se nehote razbremenijo svojih lastnih konfliktov. V takšnih okoliščinah ne bi pomagala niti svetniška figura samega Gandhija, ki je bil, kot se spomnimo, izvrsten pravnik, skromen vegetarijanec (zanimivo, torej zaščitnik nemočnih živali) in velik borec za pravice ljudi in njihovega dostojanstva.

O neskončnem pohlepu ljudi, ki je temeljna gonilna sila kapitalizma in največje zlo človeštva, pa na tem mestu nima smisla izgubljati dodatnih besed.