Zdaj, ko je država priznala tudi poroštvo za 2TDK, mrzlično čakamo, ali bo proga v ležerno planiranih petih letih, za ceno skoraj milijardo in pol evrov in dolžine 27 kilometrov, res realizirana. In ko se že zgražamo nad to dolgotrajno in spolitizirano slovensko sramoto, povejmo tudi, zakaj.
Iz zgodovinskih virov namreč vemo za pravi uspešnici zgraditve železniške proge pri nas pred skoraj 130 leti. Gre za progo med Celjem in Velenjem, odsekom, ki je bil pomemben tudi in predvsem zaradi rudarjenja v Šaleški dolini. Naši vrli narodnjaki, Celjani, Žalčani in drugi, so gradnjo Savinjske železnice močno podpirali, saj so v njej videli hitrejši gospodarski razvoj tega dela Štajerske. Traso železniške proge Celje–Velenje v dolžini 37,5 kilometra, ki so jo gradile Štajerske deželne železnice (tudi z zasebnim kapitalom) in jo potem tudi upravljale, so zakoličili spomladi leta 1891, odprtje proge pa je bilo istega leta 29. decembra!
Šest let pozneje so nadaljevali gradnjo proge od Velenja do Dravograda in tako prometno povezali Savinjsko-Šaleško dolino s Koroško. Proga, tudi v dolžini 37 kilometrov, je potekala po težavnejšem terenu. Samo na odseku med Pako in Mislinjo je bilo zgrajenih pet predorov, osem mostov in viadukt v dolžini več kot sto metrov. Kljub pomanjkljivi in tehnološko manj razviti strojni opremi ter pretežno človeški fizični sili je bil ta odsek zgrajen v pičlih dveh letih in odprtje tega dela proge je bilo 20. decembra 1899. Proga je delovala v času Avstro-Ogrske in Kraljevine Jugoslavije ter v času nemške okupacije, Titov režim pa jo je v 60. letih odstranil.
Svoje poslanstvo še vedno nadaljuje železniška proga Celje–Velenje kot spoštljiv dokaz stoletne trdoživosti in opomin obotavljivosti, brezbrižnosti in nesposobnosti zdajšnjih politikov.
Imam 90 let in čez pet let ne bi želela slišati, da »se ni dalo, da ni šlo«.