Ribniški jagri in naše maske: »Jaz ga najsm, jaz ga najsm …!«

Bilo je v starih časih, ko so ribniški jagri šli na jago, da bi krvoločnemu volku, ki je trgal njihova jagnjeta, poslali svinec v drobovje.

Pokalo je ves dan, da se je kadilo nad Veliko goro. Mrcina je bila hudirjevo zvita in se jim je ves dan skrivala.

Zato so utrujeni jagri izgubljali živce, a niso odnehali. Da ne bi bilo sramote, so pokali in stokali tudi ponoči. In spet je grmelo in smrdelo od smodnika.

Ob zgodnjem srku žganjice so izstrelili še zadnje patrone, ko se je naenkrat iz teme zaslišalo »Uaaa!« Urban je ukazal, da začnejo iskati zverino.

Ko se je začelo svitati, so jo tudi našli. Vsi v en glas so začeli vpiti: »Jaz sem ga, jaz sem ga …«

In ko se je prikazalo sonce ter so si pomeli oči in so si vsi bolj natančno ogledovali truplo, je Urban konstatiral: »Saj to je Sultan, tisti volčjak, ki ga je gospod grof imel v največji čisli …«

Potem so malo pomolčali, si obrisali potne srage in spet začeli vpiti v en glas: »Jaz ga najsm, jaz ga najsm …!«

Ali vas ta tragična do smešna dogodivščina na kaj spominja? Kaj pa naša afera z maskami?