Tiskane izdaje
Ker zadeva gotovo zanima širši krog ljudi, bom poskušal preko tega prispevka (vsaj domišljam si tako) spodbuditi razmišljanje o tem po moji oceni podcenjenem problemu. Večina med nami pozna onesnaževanje zraka, vode in zemlje, a se morda ne zaveda svetlobnega onesnaževanja. To je definirano kot vsako nekontrolirano uhajanje svetlobe iz umetnih virov izven cilja osvetlitve. Povečana in široko razpredena uporaba umetnih svetil ne ovira le našega pogleda v vesolje, temveč tudi škodljivo vpliva na zdravje ljudi in živali, na porabo energije in na našo klimo. Posledice svetlobnega smoga so lahko tudi sociološke, ekonomske, pravne, varnostne in estetske.
Svetlobno onesnaževanje vključuje: prekomerno svetlost, ki povzroča vidno neugodnost, osvetlitev nočnega neba nad naseljenimi območjiji, osvetljevanje območij, ki jih nismo nameravali osvetliti in niso potrebna osvetlitve, svetlo, pomešano in pretirano koncentracijo svetlobnih virov. Onesnaženje je stranska posledica industrializacije. Med njegove vire spadajo zunanja in notranja razsvetljava zgradb, osvetljevanje podjetij in športnih objektov pa tudi svetlobne reklame. Mnoge zunanje razsvetljave so neučinkovite, pretirano svetle, nezadostno omejene in v mnogih primerih nepotrebne. Svetlobo raztresamo v nebo in električno energijo zanjo zapravljamo, namesto da bi jo usmerili na objekte in območja, ki bi jih želeli osvetliti.
Za astronome je nočno nebo okno v vesolje, vesolje pa naravni laboratorij, v katerem proučujejo zakonitosti različnih pojavov. Oddaljena telesa v vesolju lahko vidimo le ponoči, ko na nebu ni Sonca in je nebo dovolj temno, da zaznamo šibke izvore svetlobe. Žal je naše nočno nebo zelo osvetljeno od umetne svetlobe, ki prihaja od množice nezasenčenih svetilk povsod po Sloveniji. Mariborsko astronomsko društvo Orion mora, na primer, za svoja opazovanja neba zaradi svetlobe mesta izbrati oddaljeno Šmartno na Pohorju, v času nočne smuke pa niti to ne zadošča.
Dobre novice so, da je svetlobno onesnaževanje povratno, da je vsem vidno, da ga lahko zmanjša vsak med nami sam in da nam njegovo zmanjševanje prinaša tudi finančne prihranke. Prvi korak k temu je že odločitev, da uporabljamo osvetlitev le, kadar in kjer jo potrebujemo. Foto Blaž Samec
Ob razpadu dela ameriškega energetskega sistema v letu 2003, ki je prizadel 55 milijonov ljudi, ljudje niso mogli verjeti, da je lahko nebo tako lepo. S prostim očesom so prvič videli čudovito nebo, polno zvezd, drugih galaksij in meglenic.
V skladu z leta 2016 izdanim Svetovnim atlasom osvetlitve nočnega neba z umetno lučjo živi 80 odstotkov svetovne populacije pod osvetljenim nebom. V ZDA in Evropi kar 99 odstotkov prebivalstva ni videlo naravno osvetljenega neba.
Tri milijarde let je življenje na Zemlji obstajalo v ritmu svetlobe in teme, ki so ga določali samo Sonce, Luna in zvezde. Danes umetna svetila premagujejo temo in s tem prekinjajo naravni vzorec noč-dan. Vse več je merljivih dokazov o motnjah ekosistema in živalskega sveta, škodovanju zdravja ljudi, o vplivu na kriminal in varnost.
Dobre novice so, da je svetlobno onesnaževanje povratno, da je vsem vidno, da ga lahko zmanjša vsak med nami sam in da nam njegovo zmanjševanje prinaša tudi finančne prihranke. Prvi korak k temu je že odločitev, da uporabljamo osvetlitev le, kadar in kjer jo potrebujemo. Zaščitimo svetlobno razsipanje zunanjih luči in z zasloni omejimo svetlobo na notranjost. Če nas skrbi varnost, lahko namesto luči uporabimo detektorje gibanja.
Mednarodne primerjave kažejo, da je Slovenija med svetlobno najbolj onesnaženimi državami. Že podatek, da Maribor štirikrat bolj svetlobno onesnažuje nebo kot po številu prebivalcev petkrat večji avstrijski Gradec, je dovolj zgovoren. Razlogov za take naše razmere je več: 1: Množična uporaba tehnološko zastarelih in ekološko oporečnih nezasenčenih svetilk, največkrat nestrokovno montiranih. Z osvetljevanjem se lahko, očitno zaradi pomanjkljivega nadzora, ukvarja kdorkoli. 2: Pretiravanje v številu svetlobnih teles kot tudi z močjo osvetlitve pri osvetljevanju cest in drugih javnih površin, cerkva ter ostalih kulturnih spomenikov. 3: Praksa vsesplošnega osvetljevanja. V Sloveniji se je uveljavilo prepričanje o nujnosti vsesplošnega osvetljevanja za vsako ceno ne glede na smiselnost, stroške ali morebitne posledice. Razlog za je tudi lažno prepričanje, da več svetlobe pomeni večjo varnost. Morda je za koga presenetljivo, a praksa kaže, da je več kriminala na osvetljenih mestih. 4: Osvetljeni reklamni panoji. Slovenija postaja »prepoznavna« po že kar podivjanem in nekontroliranem postavljanju reklamnih panojev, in to praktično brez vsakršnih omejitev. V vsej Nemčiji ni, na primer, ob avtocestah niti enega osvetljenega panoja.
In kakšna je rešitev? Na zavest ljudi se ni mogoče zanesti, vsaj ne kratkoročno.
Ker imamo Uredbo o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja (Uradni list RS, št. 81/07, 109/07, 62/10 in 46/13), bi lahko iskali razloge za to, da smo po tem onesnaževanju med prvimi v Evropi, bodisi v višjih dopustnih zakonskih vrednostih in nižjih denarnih kaznih bodisi v pomanjkljivem nadzoru inšpekcijskih služb, kar se mi zdi bolj verjetno.
Morda pa nimam prav in bo moje pisanje vsaj spodbudilo pristojne k razlagi, zakaj smo med najbolj svetlobno onesnaženimi državami in kakšni bi bili učinkoviti ukrepi, da te razmere spremenimo?
