Stanovanjska vila namesto zelenega parka

Delo je 2. julija na strani 10 objavilo prispevek z naslovom Stanovanjska vila namesto zelenega parka. Informacija, da bo na novo pozidana zelena površina ob Erjavčevi ulici v Ljubljani, nekoč namenjena parku v javni rabi, je negativno presenetila marsikoga, med drugim tudi Društvo arhitektov Ljubljana (DAL).


Podžupan Janez Koželj in vodja oddelka za urejanje prostora na MOL Miran Gajšek sta na pomisleke DAL zapisala, da je bilo zemljišče pred odstranitvijo nekdanje Bahovčeve vile pozidano. Skladno z načrtovano ureditvijo kompleksa Trga republike in Cankarjevega doma je bila stanovanjska stavba v sedemdesetih letih 20. stoletja odstranjena, zemljišče pa preurejeno v javni park, gradbeno-inženirski objekt, kar je prav tako pomenilo, da gre za »pozidano zemljišče« (s parkovno ureditvijo). Javni park, v javni lasti, namenjen vsem, bi moral imeti status »grajeno javno dobro« (GJD – občinskega ali državnega pomena) in bi moral biti na podlagi takega statusa izvzet iz pravnega prometa, tudi iz postopkov denacionalizacije z vračanjem v naravi.


Koželj in Gajšek v nadaljevanju navajata: »S kompromisom, doseženim v dolgotrajnih usklajevanjih, je bil rešen dolgoletni spor na način, ki je načrtovan objekt pomaknil, kolikor je bilo možno, na rob parcele in zunaj same osi Trga republike.« Vendar novi objekt s svojim robom še vedno stoji v osi Trga republike. »Zelena površina, ki je zdaj v zasebni lasti, bo po zgraditvi objekta ostala parkovna površina, prešla bo v javno last in uporabo,« sta zapisala predstavnika MOL.




Pri tem ostaja odprto vprašanje, na kakšen način bo preostala parkovna površina prešla v javno last, saj o tem ni nikjer nobenih podatkov. Tudi natečajni postopek se vodi po pogojih zasebnega lastnika celotnega zemljišča. V zvezi z zadevo je podžupan Koželj, tudi predsednik natečajne komisije, poudaril javni interes, da se zapuščeno zemljišče uredi. Menim, da za zanemarjeno stanje v zadnjih desetletjih ni opravičila, pa tudi za privatizacijo javne površine ne! Podžupan Koželj je prepričan, da bo novogradnja »uspešen primer usklajevanja med javnim in zasebnim interesom«. Ker vemo, da so usklajevanja »daj-dam«, nas zanima, kaj je ponudba občine zasebniku, da pristaja na to, da prepusti del svoje lastnine javni rabi, s kakšnimi pravnimi zagotovili bo to narejeno in kakšna trajnost take ureditve v javnem interesu bo omogočena.


V primeru mesta New York je uveljavljen »dogovorni urbanizem« mimo javnosti: občinska uprava se pogodi z investitorjem za višjo dopustno stavbo (v našem primeru bo lahko visoka toliko, kot je sleme strehe na sosednji zahodni stavbi), ta pa odstopi del svojih parternih površin javni rabi – kako formalnopravno to uredijo, ni jasno. Pri nas »dogovorni urbanizem« mimo javnosti ni sprejemljiv, za javno rabo zasebnega zemljišča pa mora biti sklenjen primeren nepremičninski postopek. Voditi v takih razmerah (pol)javni arhitekturni natečaj je strokovno-urbanistično neprimerno.